Ko se je kolona razigranih otrok približevala igrišču, je petletni borderski ovčar Alvin že veselo mahal z repom. »Komaj vas je dočakal!« jih je nagovorila njegova lastnica Irma Golob in jim pojasnila, da je škotski mejni ovčar pastirski pes: »Tako kot pase ovce na pašniku, boste videli, bo tudi vas čuval na igrišču.« Vsekakor pa to ni bilo vse, kar ta štirinožec zna. »Ambasadorji nasmeha v službi,« je deklica glasno prebrala napis na oranžnih oprsnicah na pasjih hrbtih. »Ko mu jo nadenem, ve, da greva delat – da ne sme skakati, da mora biti potrpežljiv in da ta čas ne more na stranišče,« je pojasnila Neža Vilhelm iz drugega terapevtskega para, kjer je pasji terapevt osemletni irski seter Mini, vrstnik kar nekaj otrok, ki so te dni v počitniškem varstvu na osnovni šoli Prule.
Vzpostavljanje zaupanja
Zaradi svojega mirnega značaja je bil Mini prvi izmed pasjih terapevtov, ki je pod vodstvom svoje gospodarice pristopil do neučakanih otrok in mirno pustil, da njegovo mehko dlako gladijo otroške roke. »Fuj, poslinil me je, si grem lahko umit roke?« je bil tudi eden od odzivov, ko se je deček pogumno motal pri Minijevi glavi, ostali so ga začeli božati bolj pri repu in čez čas prišli do glave, prava zabava pa se je zanje začela, ko je Golobova iz nahrbtnika potegnila žogo. Alvin jo je odbijal s smrčkom, oni so mu jo metali, skakal je po zraku, lovil frizbi, odkrival, pri katerih nogicah je skrita žogica, in se podil za napihnjenim balonom.
»Alvin! Alvin! Alvin!« so odmevali otroški vzkliki, ko je živahni ovčar navduševal s svojimi vragolijami, medtem ko je njegov starejši kolega Mini opravljal včeraj najpomembnejšo nalogo. Med otroki je bila namreč tudi drobna deklica z velikim strahom pred psi. Enkrat jo je pes že ugriznil, drugič je skočil nanjo in jo podrl. Ni pošteno, da ji negativne izkušnje onemogočijo neverjetno veselje, ki ga lahko pričara pes, je bila odločena Vilhelmova in z Minijem sta začela prve terapevtske korake. Najprej sta deklico peljala na kratek sprehod, tako da je bila ta na začetku na nasprotni strani od psa, nato vse bliže, kar naenkrat pa se je zgodil tudi čudežni trenutek – položila je roko nanj in ob koncu terapije, ki je trajala približno eno uro, saj je naporna tudi za pse, je Minija že samostojno božala brez navzočnosti gospodarice ali učiteljice.
Edino, kar izgovori, je »Mini«
»Strahovi zelo ohromijo človeka in ne predstavljam si, da bi Tjaša s takšnim strahom živela do konca življenja. Da ne more iti teč na Rožnik, na sprehod na grad, z otrokom v Tivoli,« se je zamislila Vilhelmova, ki poskuša vedno najprej osebo naučiti brati, kar kuža pripoveduje s svojim telesom, čemur navadno sledijo še pozitivne izkušnje z drugimi psi. »Meni pes prinese zelo veliko veselja in zakaj ga ne bi še vsem drugim?« pa je razmišljala pred več kot šestimi leti, ko je prišla na idejo, da bi tudi sama izvajala terapijo s pomočjo svojega Minija. To se je tudi uradno zgodilo, ko je spoznala društvo Ambasadorji nasmeha in opravila zahtevano izobraževanje skupaj s pasjim prijateljem.
Od svojega 12. leta je bila ta Ljubljančanka le dvanajst dni brez psa, vsi pa so bili irski setri, saj je njeni družini zelo všeč njihov videz in tudi značaj. Sprva si je sicer želela, da bi delala z otroki, ampak je hitro ugotovila, da je prevelik vrvež za Minija preveč moteč in da mu bolj ustreza obiskovanje doma za ostarele; le izjemoma izvajata takšne aktivnosti kot včeraj. »Zadnjič sva šla mimo doma upokojencev in on je kar sam zavil noter. Zame je to znamenje, da je tudi njemu tam všeč, stanovalci pa so sploh navdušeni. Njegovega imena se vedno spomnijo, mene pa sploh ne prepoznajo, čeprav sem vedno jaz z njim, imamo pa tudi enega gospoda, ki govori samo 'ja' in 'Mini',« je pripovedovala zgovorna Vilhelmova in priznala, da ima seveda tudi on kdaj slab dan. Zgodilo se je že, da sta se tudi obrnila, kar pa je bila vseeno boljša odločitev, kot da bi ga silila v delo, saj bi se mu lahko to tudi povsem uprlo in bi bilo konec njunih uric z upokojenci.
Za samozavest in motivacijo
Ambasadorji nasmeha, ki izvajajo terapijo tudi s pomočjo drugih živali – zajcev, mačk, konjev in celo kokoške –, so sicer izključno prostovoljci, večinoma laiki, pri nekaterih pa se ta ljubezen dopolnjuje tudi s poklicem. Golobova je Alvina, svojega prvega psa, že pred tremi leti začela voditi v svoj razred v zavodu CIRIUS Kamnik in od takrat vsak teden opazuje njegov izjemen vpliv na gibalno ovirane učence. »Oni so vedno v vlogi, da nekdo skrbi za njih. O ničemer ne odločajo sami, pri Alvinu pa izbirajo, kaj naj naredi, oni mu vržejo žogo. Ena mama mi je tudi povedala, kako je njen sin zato ponosen. Ko doma gledajo slike ali se pogovarjajo o Alvinu, zraste za pol glave. Kadar gredo v trgovino z njim, pa ne smejo mimo polic s pasjo hrano.«
Psi pač ne izbirajo po videzu, ne kritizirajo in ne obsojajo, zato ima Golobova še kup takšnih ganljivih zgodbic. V navzočnosti psa denimo učenci, ki imajo večinoma zakrčene roke, uspejo te raztegniti in jih tiščijo dol, da bi ga pobožali, ko bo šel mimo. Podobno izkušnjo ima tudi Vilhelmova: »Neke gospe na fizioterapiji nikakor niso mogli pripraviti do tega, da bi razprla prste; ko smo ji razložili, da kuža ne mara, da ga božaš s pestjo, pa ji je uspelo. Videti je bilo, da jo boli, ampak je zmogla.« Zaradi takšnih korakov to delo ta dva terapevtska para enkrat na teden izvajata povsem prostovoljno in praktično zastonj. Njihova cena so le iskreni nasmehi.
