Če so slovenski politiki in občinski veljaki stavili proti muhasti naravi, so evropske finančne avtoritete precej podjetnejše v boju proti povodnji slabih posojil, ki je zadnja leta ogrožala banke, nekatere med njimi pa celo odplaknila s finančnega zemljevida. V boju proti bodočim šokom in šibkosti v bančnem sistemu se v Evropski centralni banki (ECB) zanašajo na moč informacij. »Še nikoli o bančnem sistemu nismo vedeli več, kot vemo danes,« je bilo včeraj slišati iz Frankfurta.
O slovenskem bančnem sistemu so se denimo lahko poučili, da še vedno ne funkcionira in da še zmeraj ni saniran. Po štirih milijardah evrov, kolikor smo davkoplačevalci zmetali v sanacijo bank, in po prenosih slabih terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank se je slovenskemu dvojcu NLB in NKBM nekako uspelo uvrstiti med 25 kapitalsko najšibkejših bank. Med temi je kar devet italijanskih, Slovenija pa se zato lahko »pohvali« z edinstvenim dosežkom – smo edina država, katere dve največji banki sta potonili na evropskih obremenitvenih testih. V tem se z nami ne more kosati niti Ciper, ki je moral lani za rešitev svojih bank celo pristriči prihranke premožnejših varčevalcev.
Je zamočila vlada, Banka Slovenije ali sta banki žrtvi najnovejše metodologije? ECB, ki vidi šibkosti v sveže dokapitaliziranem slovenskem dvojcu, je nekajkrat večji ciprski bolnici Bank of Cyprus »spregledala« 45-odstotno goro slabih posojil. Slovenski banki sta lani potrebovali 2,3 milijarde evrov, ciprsko banko pa so frankfurtski bankirji zaradi milijarde evrov vredne dokapitalizacije potrepljali po ramenih in jo poslali v (verjetno) negotovo prihodnost.
Odgovor za milo obravnavo ciprske banke in še nekaterih je verjetno mogoče najti v metodoloških pojasnilih, v katerih pa za laično oko in tudi marsikaterega bančnika ni najlažje poiskati odgovorov na konkretna vprašanja. Čedalje bolj se zdi, da živimo v navideznem svetu makroekonomskih in finančnih projekcij, definicij terjatev, pravilnikov za merjenje tveganj ali razvrščanje vrednostnih papirjev – kjer vsaka sprememba pomeni drugačno oceno zdravja bank, pa čeprav se bilanca banke ne spremeni niti za evro. Svet, ki ga rišejo metodologije, je lahko prav dalíjevsko nadrealističen. Z ustreznimi kriteriji in interpretacijo bi lahko tako tudi mogočno Deutsche bank prikazali kot čezoceanko, ki mlahavo visi z roba prepada.
A čeprav se zdi mešetarjenje po bančnih bilancah in kovanje novih zapletenih metodologij kot kvantna fizika za običajnega Evropejca, je strošek njegovemu žepu ob vselej novih dokapitalizacijah še kako realen. Tokrat bodo morale banke zbrati še dobrih devet milijard evrov. Pa jih res potrebujejo?
Če bi se bančni regulatorji lotili poplavne varnosti v Ljubljanski kotlini, bi verjetno pri Polhovem Gradcu namesto potrebnega akumulacijskega jezera zrasel monstrum velikosti Hooverjevega jeza. No, kljub visokim stroškom gradnje bi imeli vsaj nekaj dodatnih prihodkov od turizma. Ste že kdaj videli gručo Japoncev, ki fotografira najbolj kapitalizirano banko na svetu?
