Kennyjev pretanjeni občutek za tenorsaksofon pa ni nadgrajen s političnim, saj se je očitno po nesreči in ne namenoma znašel v svojevrstni godlji. Njegov postanek v bivši britanski koloniji, ki po sedemnajstih letih polavtonomnega statusa pod kitajsko oblastjo zahteva stvarno demokracijo pri postavljanju lokalne oblasti, ni ušel budnemu pekinškemu nadzoru, nedolžen tvit pa si je tamkajšnje zunanje ministrstvo razložilo kot dokaz tujega vmešavanja v hongkonško dogajanje in s tem notranje zadeve Kitajske. Peking vztraja, da so demonstracije, s katerimi hočejo hongkonški študentje izsiliti, da liste kandidatov za voditelja mesta ne bo določal 1200-članski prokitajski volilni odbor, protizakonite, hkrati pa obtožuje neimenovane zunanje sile, da spodbujajo nemire in blokade prometnic, ki z večjo ali manjšo intenzivnostjo trajajo že mesec dni. Fotografije Kennyja G, s pravim imenom Kenneth Bruce Gorelick, obkroženega s protestniki, so bile zato takoj prepoznane kot politična agitacija ameriškega glasbenika z množico fenov na Kitajskem. Tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunying je ob omembi Kennyjeve popularnosti izrazila upanje, »da bodo druge države in posamezniki previdnejši pri svojih izjavah in dejanjih in ne bodo na noben način podpirali protestnikov«. Kenny se je hitro posul s pepelom ter na twitterju in facebooku pojasnil, da je med protestnike zašel med turističnim sprehodom po mestu ter »da ne podpira protestnikov, ker v resnici ničesar ne ve o (tamkajšnjem) dogajanju«.