Pol stoletja z umetnim kolkom
Zakaj to pišem? Ker Terezija Godec pri triinsedemdesetih letih že petdeset let živi z umetnim kolkom. Kar je, to mi je potrdil ugledni ortoped, že samo po sebi svojevrstna posebnost, saj menda pri nas poznajo ljudi, ki imajo kolk tja do 37 let, daljšega staža do zdaj niso poznali. Rezka je posebnost. A še večja posebnost je njen umetni kolk. »Pa ga ne nameravam menjati, nikoli nisem imela take ideje. Veste, ta moj kolk je narejen tako, da ga bom imela do smrti. Mi je takrat zdravnik rekel, da bo tako narejen, da ga bom imela za vedno. In mi dobro služi. Zdaj živim sama, bila sem poročena, sem pa dvanajst let vdova. Imam dva otroka, sina in hčerko, sta na svojem, midva z mojim mucem sva pa tu. Da mi ni dolgčas, samo govoriti ne zna,« se razgovori Rezka.
In se vrneva v preteklost, v šestdeseta leta. K njeni operaciji. »Takrat sem živela v Halozah in ker je bilo do službe daleč, sem se na delo vozila s kolesom. Pri dvaindvajsetih sem na snegu nerodno padla na ledu na levi bok in začutila močno bolečino. Vseeno sem se nekako priplazila domov še dvanajst kilometrov. Ni bilo denarja pa tudi k zdravniku nisem šla. A po dveh mesecih se je stanje že tako poslabšalo, da sem morala v bolnišnico na Ptuju, kjer so ugotovili, da imam zdrobljen vrat glavice v kolku, sama glavica pa je bila še nepoškodovana. Iz zdrave noge so mi vzeli hrustanec in ga presadili v poškodovani kolk. Potem sem šla domov in vse je bilo v redu.«
Sreča, da je spoznala pravega zdravnika
V tistem času se je Terezija preselila v Dravograd, kjer je lahko živela pri sorodnikih in tam si je našla delo v nekdanji tekstilni tovarni na Otiškem Vrhu. »Pa so se bolečine kmalu spet pojavile. V službi so opazili, da šepam in so me pregovorili, da sem šla znova k zdravniku. Najprej so me poslali nazaj v bolnišnico na Ptuju, kjer so ugotovili, da se mi je na poškodovanem mestu razvil rakav tumor, nato pa so me napotili v mariborsko bolnišnico.« In tam je njena zgodba dobila novo dimenzijo. »Imela sem srečo, da se je primarij dr. Marijan Koršič ravnokar vrnil iz Amerike, kjer je bil na izobraževanju ravno za take primere. In očitno sva bila oba srečna. On, ker je dobil v roke tak primer, da je teorijo preizkusil v praksi, ali jaz, ki mi je dal novo možnost za življenje.«
Terezija ne ve natančno, kako je prišlo do tega, da so ji v železarni Ravne izdelali umetni kolk. »Vse se je dogajalo v ozadju in sem vse, kar vem, izvedela šele kasneje. Ves mesec sem ležala v bolnišnici, doktor Koršič pa se je menda vsak dan vozil na Ravne in v mariborski Tam in se sproti dogovarjal. Po mesecu dni mi je končno prinesel nekakšno čudno stvar. To naj bi bil moj novi kolk! Kilogram je tehtal. In sem se odločila. Operacija je trajala šest ur, uspela je in februarja je bilo že petdeset let, kar živim s tem čudnim stvorom,« razlaga Terezija.
Njen novi kolk naj bi bil narejen iz jekla Prokron 12, izdelali so ga v železarni Ravne, v kovačnici, kjer je tedaj delal njen stric. Odkovek so potem po načrtih in natančnih načrtih doktorja Koršiča obdelali v mariborskem Tamu. In Terezija se nasmehne, oči se ji nekoliko orosijo. »Veste, če ne bi bilo doktorja Koršiča in pomoči iz železarne Ravne in Tama, mene zagotovo ne bi bilo več tu. Kolk je bil menda že povsem nagnit in druge rešitve sploh ni več bilo. Z doktorjem Marijanom Koršičem sva obdržala stike vse do njegove smrti. Če sem imela kakršne koli težave s kolkom, sem ga vedno poklicala in šla k njemu na pregled. Sam je bil neizmerno vesel, da je operacija uspela in da sem potem lahko povsem normalno živela. Menda sem bila takrat edina v Jugoslaviji in v celi srednji Evropi s takšnim kolkom.«
Tudi zaplesala je
In potem se vrneva v druge čase, ki jih spremljajo njeni spomini. Rezka se je poročila, rodila je dva otroka, Robija in Matejo. »Moža sem spoznala v Laškem v zdravilišču. Pa ga ni nič presenetilo, da imam železni kolk. Veste, tudi on je bil ves polomljen, imel je neko nesrečo, pa sva bila nekako kar za skupaj,« se nasmehne Rezka. Kasneje je zaživela povsem normalno življenje, le berglo vedno uporablja, je leva noga nekoliko krajša. »Sem kasneje skušala še delati v tovarni, pa ni šlo. Tudi tam so mi svetovali, naj raje pazim na svoje zdravje in na nogo. In so me invalidsko upokojili. Sem pa delala veliko na vrtu, dokler smo ga še imeli, zdaj pa tu zadaj za blokom skrbim za rože, da je vrt urejen. Le včasih je malo dolgčas, ker so otroci odšli, ker sva sama z mucem. Zato pa veliko hodim naokoli. Da je noga v gibanju, pa vedno skrbim.«
In ko jo vprašam, če je kdaj razmišljala, da bi šla na novo operacijo, da bi ji kolk zamenjali za takšnega iz novejšega materiala, me resno pogleda. »To pa ne, nikoli! Sem dovolj preživela, veliko je bilo bolečin, tudi komplikacij tedaj, tako da ne želim, da še kaj delajo. Pa saj mi kolk dobro služi. Je pa res, da se zdravniki ne morejo načuditi, ko izvejo, kakšen kolk imam in koliko let ga že nosim s seboj. Hja, tudi strel se ne bojim, da bi kakšna treščila vame. Okrog mene so že letele, to ja, a ne vame. In z njim sem tudi plesala, ko sem bila še mlada. Na poroki pa kasneje, ko sva bila z možem v Portorožu. Polko in valček. Morala sem se za njega držati za ramo, on me je za boke držal, pa je šlo.«
Šlo je tudi skozi življenje. Čeprav kakšne nezgode ni manjkalo. »Pred skoraj štirimi leti sem padla prav na ta levi kolk. Me je nekoliko bolelo in hči me je peljala na pregled v Maribor. Zdravnik me je pregledal, slikali so me, potem pa je rekel, da ni nič posebnega, da je samo udarec in da gre samo za bolečino v mišicah. Pa letos spomladi me je podrl avto, ni bilo hujšega, s stranskim ogledalom me je zadel. Sem padla, a sem dobila samo odrgnine na komolcih in udarec v desno nogo. To je bilo vse. Saj moram paziti, da se mi kaj hujšega ne zgodi.« In ko jo na koncu povprašam še o tem, kako jo gledajo zdravniki, ko zvejo za njeno posebnost, se namuzne. »Najprej so osupli, ko gledajo rentgenski posnetek, potem pa me sprašujejo in želijo vedeti vse, kar vem. Ogledujejo si dokumentacijo in vsi prikimavajo, da je doktor Marijan Koršič na meni opravil pionirsko delo.«
