Leta 2010 je bilo posekano nekaj manj kot 3,4 milijona kubičnih metrov lesa, čeprav bi lahko v skladu z gozdnogospodarskimi načrti posekali kar 6,5 milijona (kar bi še vedno pomenilo zgolj 75 % letnega prirastka). 30. septembra smo se na Gozdarskem inštitutu Slovenije udeležili posveta, na katerem je bilo predstavljeno trenutno stanje gozdno-lesne verige in možnosti za njeno spodbudo.
Raziskovalci, podjetja in predstavniki ministrstev ter drugih inštitucij so oblikovali učinkovit presek stanja v gozdovih ter vseh povezanih gospodarskih panogah. Glavna značilnost gozdno-lesne verige je namreč široko razpredena povezava med gozdnim gospodarjenjem, predelavo lesa in kasnejšo izdelavo lesenih izdelkov. Kompleksna ideja zajema gozdne delavce, prevoznike, žage, neposredno vezano lesnopredelovalno industrijo in tudi bolj oddaljene panoge, kot so celulozna, papirniška in kemična industrija.
Spodbuditi je treba celotno verigo
Da v slovenskih gozdovih ostaja les, je znano že dolgo, prav tako so poznane tudi nepovezanost gozdno-lesne verige in druge težave, vezane na naše gozdove. V zadnjih letih je bilo sprejetih več sklepov, s katerimi naj bi izboljšali usklajenost in sodelovanje različnih panog v sektorju. »Bistven je akcijski načrt iz leta 2012, ki bo pod sloganom Les je lep do leta 2020 rabil kot zbirka smernic za spodbuditev konkurenčnosti slovenske gozdno-lesne verige,« je pojasnila Natalija Medica z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Tudi zaradi sprejetja tega načrta je (še pred lanskim žledolomom) sečnja v slovenskih gozdovih opazno narasla, saj sta bili z lastnimi in evropskimi sredstvi posodobljena gozdarska oprema in infrastruktura. A vlaganje sredstev v sečnjo še daleč ne rešuje vseh težav slovenske gozdno-lesne verige. Strokovnjaki na posvetu so si bili enotni, da težava ni zgolj v zmogljivostih slovenskih žag, odsotnosti prave lesne industrije ali neustreznem trženju, ključni problem naj bi bili razdrobljenost in nepovezanost verige, ki jo je treba podpreti v celoti.
Gozdne posesti kot vrtički
Tri četrtine slovenskih gozdov so v zasebni lasti, pri čemer pa gre za izredno razdrobljeno gozdno posest. Pri več kot 461.000 lastnikih gozdov pri nas je povprečna velikost gozdne posesti zgolj 2,5 hektara, 68 odstotkov lastnikov pa ima v posesti manj kot hektar površine. Razdrobljenost slovenskih gozdov je ena ključnih ovir za uspešno gospodarjenje z gozdom, kar so nekateri govorniki slikovito opisali kot vrtičkarstvo – množico lastnikov, solastnikov, koncesionarjev ter množice mikropodjetij, ki med seboj sodelujejo bolj ali manj naključno. Povezovanje naj bi na prvem mestu izhajalo iz lokalnega oziroma regionalnega okolja, kjer bi prišlo do združevanja dejavnosti gozdno-lesne verige na enem mestu. S podobno optimizacijo stroškov svojo konkurenčnost gradi tudi Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, ki pod vodstvom direktorja Silva Pritržnika kljub bližini konkurenčnih avstrijskih žag dosega lepe rezultate. »Naš odgovor na trenutno stanje je široka paleta storitev in izdelkov, vseh zbranih pod eno streho,« je na minulem posvetu povedal Pritržnik in dodal: »Pri nas predelamo les, ki bi ga sicer lahko odpeljali v le deset kilometrov oddaljene avstrijske žage. Ukvarjamo se s hlodovino, žaganjem lesa, energenti in celo masivnimi lesenimi hišami. Bližina Avstrije nam pomeni stalno spodbudo za posodabljanje, predvsem pa se od Avstrijcev veliko tudi naučimo.«
Konkurenčnost v objemu Avstrije in Italije
Položaj slovenske lesnopredelovalne industrije med močnimi avstrijskimi in italijanskimi obrati je neugoden, a mu ne moremo ubežati. Avstrija je Sloveniji z odlično promocijo lesenih izdelkov, učinkovitim gospodarjenjem in industrijo ob kakovostni infrastrukturi dober vzor. Organiziranost deležnikov na več ravneh je ob močni podpori politike in lobijev omogočila prehod tradicionalno močnega avstrijskega sektorja v sodobno obliko. Sodobne avstrijske žage slovenske prekašajo tako glede zmogljivosti kot tudi organiziranosti dela. Stroški na takih obratih so optimizirani, stremijo pa tudi k čim večji izkoriščenosti hlodovine, tako da se predelajo in uporabijo tudi ostanki. Kar pa se tiče kapacitet – medtem ko lahko največje slovenske žage predelajo približno 100.000 kubičnih metrov lesa na leto, so temelj avstrijske verige žage z letno kapaciteto čez milijon kubičnih metrov. Vse avstrijske žage nimajo takih zmogljivosti, a tam obratuje približno 1200 žag, od tega zgolj na Štajerskem kakšnih 180. Na mnoge izmed njih vsak dan na razrez vozijo slovenski les, ki se nato predelan in obogaten s tujo dodano vrednostjo drago vrne v Slovenijo.
Pogled na jug
S podobnimi težavami kot Slovenija se srečuje tudi Hrvaška. Kot pove Marijan Kavran (Hrvatski drvni klaster), se skušajo učiti tudi iz situacije v Sloveniji: »Imamo podobne težave kot vi – nepovezanost verige, pomanjkanje kvalitetnega kadra, slabo trženje in podobno. V Evropsko unijo smo si želeli vstopiti z zakonsko urejenim deležem posekanega lesa, ki bi moral biti predelan na Hrvaškem, pa za to takrat ni bilo posluha.« Tudi Hrvaška želi spodbuditi trženje domačih izdelkov, in to predvsem z blagovno znamko slavonski hrast ki bi prinesla prepoznavnost na evropskih trgih. Z južno sosedo smo si blizu v več pogledih, zato si Kavran želi več sodelovanja tudi med državami jugovzhodne Evrope, v čemer vidi velik potencial.
Neizkoriščen potencial je očitno skupni imenovalec lesnopredelovalne industrije tako pri nas kot na Hrvaškem. Številke o neizkoriščenih kubičnih metrih slovenskega lesa, izgubljenih delovnih mestih in neustvarjeni dodani vrednosti so ogromne in zaskrbljujoče, tiste nasprotne o optimalnem izkoriščanju pa zgolj na papirju slaba tolažba. Za gozd so nekoč pravili, da je kmetova banka. To drži, vse bolj pa je jasno, da gre za banko, iz katere na znamo potegniti prave vrednosti.
Jošt Bukovec
