Zgodbe avtorjevega prvenca imajo skupni imenovalec v zdomski izkušnji prebivalcev bivše Jugoslavije in lajtmotivu Srba, ki se iz »boljšega življenja« v Sloveniji začasno (v spominih) vrne v Vojvodino. Ta motivika meji na isto in celo identično izkustvo osrednjih likov, četudi so ti vsakič predstavljeni kot novi. Zgodbe vpeljejo različne tematike in probleme, a liki, ki jih srečujemo, so karakterni monolit, na trenutke je njihovo izkustvo skorajda prekopirano iz sosednje zgodbe, v čemer je slutiti vdor avtobiografske nuje v pisanje. Avtor na zdomsko izkušnjo v vsaki zgodbi pogleda z bolj ali manj iste perspektive, četudi pripovedi poganjajo različne tematike in drugi zapleti. Zgodbe hlinijo raznolikost, ki jo sproti goltajo isti motivi vojvodinskega prahu in migracije ter že znani lik, ki kuka iz podtalja zgodb. Učinek je nekoliko monoton.
Problem je tudi raznolika jakost in koncentracija pripovedništva, ki narekuje kakovost posamezne pripovedi. Zgodba Trenutek ali betoniranje v zimskem času je tako učinkovita ravno zato, ker uporablja izvirnejši pripovedni postopek in predvsem bistroumno kratko formo. Podobno Herpes zoster, medtem ko so pri enostavni, po svoje neproblematični vsebini po nepotrebnem dolge Vrtiljak, Jamura, Zbirka. Predvsem pa je dolžina pogosto neupravičena, saj so zgodbe žive le na površju, dogodki in njihove implikacije so izpisani, avtor pripoveduje neposredno, pri čemer je pomanjkljivost njegovega sloga, da ne pušča prostora, da bi pripoved zadihala tudi skozi neizrečeno. Dvoživke umirajo dvakrat je zbirka brez posebnosti, a kljub vsemu ugotovljenemu s svojo preprosto odkritostjo in nemajhnim avtorjevim čustvenim angažmajem v resnici berljiva in večidel kratkočasna.
