Jankovićev mit sesut

Bližnje volitve pa vendarle omogočajo volilcem, da kljub slabi županski zakonodaji sami naredijo red in izvolijo druge kandidate, ne pa županov, ki hočejo tretji, peti in ne vem kateri še mandat in s tem podaljšujejo življenje hobotnicam, ki so jih ustvarili okrog sebe v svojo korist, podeljujejo kameradom dobro plačana mesta in druge bonitete ter zelo škodujejo lokalni samoupravi, ki postane farsa.

Prevetritev teh funkcij je izredno koristna za razvoj, saj pridejo do izraza nove ideje, novi izvajalci del, demokracija se krepi in izboljšuje, napake prejšnjih ekip se ne vlečejo naprej…

V Ljubljani je tako nastal sijajen predlog (Jazbinšek), kako sanirati zablodelo naložbo Stožice v pravo športno središče, za katerega bi zagotovo dobili evropska sredstva, nikakor pa ne za veletrgovine, ki jih je že polno po Ljubljani. Saj zato ni nihče hotel ugrizniti v zanesljivo pogubo, niti banke, in tako imamo županov torzo. In to od človeka, ki se je hvalil, da se spozna na naložbe. Smo ga pa prepoznali le kot slabega nepremičninarja, ki bi povrhu še posekal 600 hektarov gozda in ki »poklanja« v zidavo travnike in polja, čeprav je urbanega mestnega prostora dovolj. In kot človeka, ki je spodbudil pogrom na vrtičkarje v Črnučah. Doživeli so napad policije z brzostrelkami in psi, mestni inšpektor pa je grozil ljudem in se vedel kot petelin na gnoju. Česa takega v Ljubljani še ni bilo od druge svetovne vojne!

Res ni težko nobenemu nasledniku uporabljati njegovih metod najemanja kreditov, zaposliti arhitektov in gradbincev, ki kar koli že izpeljejo. Hvali se pa župan. Šestčlanski kolektiv ljubljanske mestne uprave pa ja lahko proizvede večjo količino del po Ljubljani, prav tako z drugim županom. Še posebno, če dobimo takega, ki je arhitekt in se spozna na urbanizem. Če je zraven še demokratičen, ne bo svojevoljno vsiljeval rešitev, ki jih prebivalci Ljubljane nočejo, ali pa ne bo le zamenjeval kock po središču Ljubljane, zanemaril pa smrad v Zalogu in okolici, Litijsko cesto, grozil s sežigalnico, ker vztraja pri lokacijah zanjo. Vključitev Ljubljane v tako hvaljen Zero waste – brez odpadkov ne izključuje sežigalnic, čeprav jih začetniki ideje odklanjajo, povsem brez odpadkov pa ne gre, takega primera še ni. Novi župan bi realno nevarnost sežigalnice odvrnil tako, da bi rezervirane lokacije s spremembo občinskega prostorskega načrta ukinil, obstoječi jih ni hotel.

Vsiljevanje Papir servisa Vevčanom je spet lastnost obstoječega župana. Da to nevarnost odvrnemo, potrebujemo drugega. Preprosto, brez zbiranja na cestah in burnih seans. Na volitvah! Množično! To je recept za pravi, enakomeren razvoj Ljubljane. In še nekaj je ključno. Drug župan bi v statut mesta Ljubljane predlagal soodločanje četrtnih skupnosti. Zdaj lahko le dajejo neobvezna mnenja, čeprav je v skupnostih več kot 10.000 prebivalcev – so brez možnosti vplivanja. Še ena farsa lokalne samouprave. Tako se ljudje zbirajo proti županovi nesmiselni širitvi Dunajske ceste, namesto da bi četrtna skupnost to lahko preprečila. Ali pa proti uničenju osrednje tržnice, kateremu nasprotuje stroka, tudi akademiki. Petega oktobra lahko te nevarnosti elegantno odpravimo na volitvah! Na isti enak način lahko preprečimo uničenje Plečnikovega stadiona, katerega »prenova« je po obstoječih načrtih samo krinka za izgradnjo malega mesta pod njim in okoli njega. In takih primerov je še in še v Ljubljani. Dva mandata sta res dovolj tudi v Ljubljani.