»Sliši se kot resničnostni šov iz pekla: sedem odraslih in šest otrok, med katerimi se na začetku vsi niti ne poznajo, se združi, da bi zasnovali in si zgradili šest hiš.« Tako Guardianov novinar Rowan Moore opisuje začetke šestletnega projekta, ki je te dni postal prvi uresničeni projekt sobivanja (tako imenovani co-housing) v Londonu. Kot ugotavlja tudi Moore, se je ideja izkazala za privlačen in stroškovno učinkovit model skupnostnega življenja.
Doseči morajo enakopravnost
V njem ni zasebnih vrtov ali pralnih strojev, temveč kompleks šestih hišk med seboj povezujejo in obkrožajo skupni odprti prostori, pralnica in soba za zabave, glasbo in igre, ki jih družno vzdržujejo vsi člani skupnosti. Arhitekt Simon Henley pojasnjuje, da je njega in sodelavce pri snovanju kompleksa vodil predvsem razmislek, do kod razgaliti in deliti, do kod pa stanovalcem omogočiti zasebnost in individualnost. Poleg tega so morali arhitekti doseči določeno enakopravnost med hišami in recimo slabšo sončno osvetljenost enega konca parcele nadomestiti z boljšim razgledom iz hiše, ki stoji tam. Skupinsko dogovarjanje in odločanje o zadevah je bilo težko delo, priznavajo stanovalci, toda vsak je sodeloval po svojih močeh in s svojim znanjem, rezultat pa je »elegantno ravnotežje med skupnostnim življenjem in zeleno odmaknjenostjo«, piše Moore.
Uresničeni projekt sicer ni najbolj radikalna različica koncepta sobivanja, ki so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvili na Danskem. Življenje v stanovanjski skupnosti namreč lahko pomeni tudi delitev kuhinje in jedilnice, skupno sobo ali sobe za goste, poslovne prostore, dostop do interneta, skupno varstvo otrok in skrb za starejše, skupno urejanje okolice, skupno osebno vozilo... »Pri tem ni pravil, tako kot se skupina ljudi dogovori, tako lahko ima,« pripoveduje Blaž Habjan iz Zavoda Tovarna, ki skuša ljudem v Sloveniji nove poti do stanovanj odpirati prek vzpostavitve stanovanjskih kooperativ oziroma zadrug po švicarskem vzoru.
Slovenske iniciative še v povojih
V tem primeru koncept sobivanja in stanovanjske zadruge sovpadata, toda tako kot stanovanjskih skupnosti je tudi zadrug več vrst. Medtem ko ene velik poudarek dajejo skupnostnemu življenju, lahko druge služijo predvsem zniževanju stroškov gradnje na račun ekonomije obsega, saj isti arhitekt, isti obrtniki in isti materiali za vse prinašajo določene količinske popuste. V nekaterih zadrugah člani z najemninami pravzaprav obročno odplačujejo stanovanje, v katerem živijo in bo nekoč njihovo, v drugih pa na kaj drugega kot na najem po ugodnejši ceni od tržne ne morejo računati. Ne glede na razlike je vsem zadrugam skupno, da se odrekajo dobičku na račun svojih članov, je za Dnevnik že pojasnjevala profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Srna Mandič.
V Sloveniji skušata poleg Zavoda Tovarna stanovanjsko kooperativo postaviti na noge vsaj še dve organizaciji – mariborski Center za alternativne in avtonomne produkcije oziroma njihova Stanovanjska kooperativa Maribor ter Medgeneracijska stanovanjska kooperativa Hribec.si. Po oceni direktorja Inštituta za politike prostora Marka Peterlina so najdlje doslej prišli v Mariboru, a tudi njih od uresničitve ideje ločijo še leta. »Toda to ni nič presenetljivega, tudi kooperative v tujini so potrebovale leta, preden so svojim članom ponudile prva stanovanja,« pojasnjuje Peterlin.
Manjkajo državne spodbude
Trenutno po njegovih besedah osnovni problem kooperativ pri nas predstavlja dostop do financiranja, saj za gradnjo ali nakup zadružnih stanovanj ne morejo dobiti kreditov. »Kooperative niso deležne nobenih prednosti, obravnavane so enako kot ljudje, ki sami z gradnjo ali nakupom rešujejo svoje stanovanjsko vprašanje.« To bi po njegovi oceni morali spremeniti, denimo z državnimi jamstvi, ki bi za kooperative pocenila najemanje kreditov, ki jih poznajo tudi v tujini. Poleg tega bi bila dobrodošla tudi spodbuda občin, recimo v obliki ponudbe cenejših ali brezplačnih zemljišč.
Da pri nas ni zadružnih stanovanj, sobivanje pa je omejeno na prijateljske kroge oziroma marginalne skupine (odvisnike, osebe z motnjami), Habjan medtem pripisuje dejstvu, da ima velik del Slovencev v lasti vsaj kakšno nepremičnino, s katero raje improvizirajo pri reševanju stanovanjskega vprašanja, kot da bi se spustili v sobivanje. »Sistemskih spodbud skupnostnemu bivanju pa ni, kar je po svoje razumljivo, saj ni niti razmisleka o tem, kaj šele stanovanjske politike.«
Pri nas smo vsaj množično zadružno gradnjo stanovanj v preteklosti že poznali. Stanovanjske kooperative oziroma zadruge so po pojasnilih dr. Mandičeve pri nas delovale že v 20. letih minulega stoletja in nato še vse do konca 80. let, ko so bile z osamosvojitvenim procesom ukinjene. Pred osamosvojitvijo so pri nas delovale tako imenovane gradbene zadruge, ki so bile lastnice stanovanjskega kompleksa do četrte faze gradnje, nato pa so stanovanja oziroma hiše prešle v last zadružnikov. Ena glavnih prednosti teh zadrug je bila, da jim ni bilo treba plačevati tako imenovanega prometnega davka na gradbeni material, ki je bil zato od 15 do 20 odstotkov cenejši, prav tako pa naj bi imele zadruge prednost pri razpisih lokalnih skupnosti, ko so oddajale zemljišča za gradnjo. A v naših zadrugah se je pogosto veliko individualno vlagalo v gradnjo in izkoriščalo samo možnost cenejšega materiala, poudarja dr. Mandičeva in dodaja: »Ljubljanske Murgle, danes elitno sosesko, je gradila zadruga Univerza«.
