In potem se nekje ob Ljubljanici usedeva na kavo in pojamrava drug drugemu, kako nevzdržno in brezperspektivno je res življenje v tej obubožani Sloveniji in kako je vse v saj-veste-čem in kako bi si bilo treba čim prej poiskati kakšno službo v tujini in rešiti živo glavo, dokler je še čas.
Ko spijeva kavo, običajno pristopi natakarica, da bi naju vprašala, ali želiva še kaj, in midva se spogledava in v hipu sporazumeva, kakor se sporazumejo samo stari prijatelji, in ona nama prinese dva velika točena. Ker se res že nekaj časa nisva videla in ker je že poldan in ker je že druga polovica tedna in ker sva za ta dan že opravila večino predvidenih nalog in ker se strinjava, da lahko vse stvari v življenju vedno počakajo na jutri.
Ob pivu težke teme z veseljem prepustiva sotrpinom za sosednjimi mizami in raje rečeva kakšno o minulih počitnicah, o sredozemskem morju in soncu in o tem, da še vedno ne razumeva vseh teh deskarjev, potapljačev, kajtačev in vseh ostalih, ki se gredo aktivnega dopustovanja, ker je nama obema za srečo dovolj košček sence in šum morja.
In tako posedava in od obujanja spominov na minevajoče poletje se v nekem trenutku obrneva h klasičnim debatam o nogometu in ženskah in ljubiteljsko modrujeva o življenju in včasih se zavleče, včasih prisede še kdo, ki ga slučajno prinese mimo, in včasih, ko spijemo dovolj, da pozabimo na vse hudo, se zmeraj najde nekdo, ki zmagoslavno reče, da tega pa v tujini ni, da bi prijatelji takole ob četrtkih ob pol treh s tretjim pivom nazdravljali ob Ljubljanici.
In nekdo se strinja, da v tej opevani tujini, kamor te dni odhajajo vsi razen nas, ljudje samo delajo in da so od dela že čisto zmešani in da ne vidijo več ničesar drugega razen napredovanj in povišic in da zato sploh ne hodijo na dopuste, kaj šele na bolniške, da delajo po cele dneve in še čez vikende in da živijo, da delajo, medtem ko mi še vedno delamo, da živimo.
In takrat vedno nekdo pozna nekoga, ki dela v Londonu, šest dni v tednu je dobesedno zaprt v pisarno, od devetih do devetih. In takrat vedno nekdo pozna nekoga, ki dela v Frankfurtu in pri petintridesetih nima punce, ker nima časa za spoznavanja in za druženje. In takrat vedno nekdo, strokovno, kakor bi gostoval v Odmevih, potrdi, da je vse to res in da je tam zunaj točno tako kot pravi Ekrem Jevrić. Kua poso, kua poso. Tam zunaj sploh ni življenja, zatrdi.
In potem se vsi mi spomnimo še prijatelja, ki se je pred leti izselil v Ameriko in je zdaj poln denarja, ampak nesrečen, ker ne more ob sredah brcati s prijatelji in iti po brcanju še na pivo ali dve, ker se ljudje tam v tej Ameriki sploh ne družijo, ker tam ni tega, da bi takole spontano do večera obsedel s prijatelji na kavi, ker tam ni prijateljev, so samo sodelavci, ker tam vsi samo služijo denar in namesto na rekreacijo in na piknike in na morje hodijo k psihiatrom.
In potem se smejemo tem butastim Američanom, ki jim res nič ni jasno in res nimajo pojma o tem, da ni vse v denarju in da so nekatere reči v življenju neprecenljive, na primer to, da takole sediš ob Ljubljanici in se večeri in ti naročiš še eno, tokrat res zadnjo rundo in še tristosedemnajstič poveš tisto anekdoto iz srednje šole, ko si bil totalno pijan in je bilo vse totalno smešno.
In nenadoma je spet smešno in je res pravo vzdušje in res si srečen, da nisi zdaj nekje v širnem svetu, na kakšnem metroju, izčrpan in sam, na poti iz službe v neko najeto sobico v predmestju, kjer te bo zmanjkalo nekje na polovici filma, z računalnikom v roki.
Ko se potem sredi noči končno odmaješ proti domu, si misliš, da najbrž tam zunaj le ni vse tako črno, kot si predstavljaš, in da tudi v Sloveniji ni vsak dan četrtek, ampak ti gre pa vseeno na jetra, ko ti tako vztrajno poveličujejo to tujino in serjejo po tvojem lastnem življenju, kakor da to ne bi bilo nič vredno, čeprav ti dobro veš, da ima svoje prebliske in da ti nisi tu samo zato, ker te v Švici nihče noče, ampak tudi zato, ker ti nočeš živeti v Švici in si sploh ne želiš švicarskega življenja, ker se ti zdi življenje tu še vedno boljše kot kjerkoli drugje na svetu.
In čeprav veš, da nisi najbolj trezen in da v vinjenem stanju ni pametno sprejemati pomembnih življenjskih odločitev, tik pred jutrom, ko že toneš v sen, samemu sebi obljubiš, da se nikdar ne preseliš v Ameriko, pa četudi Boruta Pahorja izvolijo za dosmrtnega predsednika države.
In potem zaspiš, še preden bi to odločitev natančneje argumentiral, in vendar potem ko zanjo sprejmeš vso odgovornost.
