Denar ne obriše vseh solza, ostaja vprašanje, kdo in kako bo »divjanje« narave ustavil in odpravil fobijo prebivalcev poplavnih območij, ki jih napade že skoraj ob vsakem dežju. Država govori, da za odpravo vseh posledic poplav ni denarja in ga še dolgo ne bo. Trenutno upe polaga na prihodnjo evropsko sedemletko, ko naj bi iz Bruslja v ta namen kapnilo 83 milijonov evrov. Res samo kapnilo, vendar za učinkovite rešitve potrebujemo močne curke.
In ko poplavljenci postajajo vse bolj nezadovoljni, se najdejo ljudje iz sfer, ki naj bi jim z znanjem in denarjem priskočili na pomoč, a jim namesto tega očitajo, da svojih hiš nimajo na pravem mestu in naj torej ne tožijo zaradi odvečne vode. Toda ker Kostanjevice na Krki, Železnikov in drugih krajev niso zgradili ti, ki danes obupujejo, temveč njihovi dedje, bi torej krivce za nastalo škodo morali iskati pri njihovih prednikih, kar sploh ni smešno. Je pa res, in to bi moralo koga vsaj malce zaskrbeti, da v pristojnih službah še dandanes izdajajo dovoljenja za gradnjo na tradicionalno poplavnih območjih.
Ostanimo še malo pri denarju in protipoplavnih ukrepih. Na večno vprašanje, kaj je dražje, plačevanje škode po poplavah ali odpravljanje vzrokov za njihov nastanek, vprašane vsakič najdemo v zagati. Odgovor se kot kost v grlu vedno zatakne pri denarju. Država ga nima, Evropa ga ne da zadosti, nebo pa se za to ne meni. Neučinkovite organiziranosti vladnih služb vprašani ne izpostavljajo, čeravno masa težav izvira tudi od tu. Do zaključka, da leva roka dostikrat ne ve, kaj dela desna, smo prišli že prej in ne samo včeraj, ko smo na okoljskem ministrstvu povpraševali po strategiji boja za boljšo poplavno varnost v z vodami eni najbogatejših dežel na stari celini in ugotovili, da bomo na odgovore morali čakati tudi zaradi previsokih in predebelih zidov med posameznimi uradniki. Če bi imeli tako čvrste obrambne zidove na voljo poplavljenci, bi bil njihov obup danes veliko manjši. Očitno je, da potrebujemo fleksibilnejšo in vsakodnevnim razmeram bolj prilagodljivo organizacijsko in upravljalsko strukturo.
Brez greha seveda niso niti občine ter njihovo prostorsko načrtovanje, da o uradnikih, ki kdove na kakšen način pristavijo na gradbeni dokument svoj podpis, niti ne govorimo. Te dni smo na mestih, kjer se Krka že ob skoraj normalnem stanju dotika dvorišč, opazili kar nekaj novogradenj in ne verjamemo, da so vsi njihovi lastniki črnograditelji.
Red. Red in premišljenost sta tista, ki bi lahko vplivala na občutno zmanjšanje poplavne nevarnosti. Pri tem imamo v mislih tudi red oziroma urejenost zanemarjenih vodotokov, ki, kot kaže, niso nikomur mar ali pa je do njihovih brežin težko priti tudi zaradi tega, ker si jih, kot v primeru Sotle, Bregane, Ledave in Mure, delita dve državi, njihovi predstavniki pa se ne znajo dogovoriti za ljudem na obeh bregovih koristno akcijo.
