Dišeče in sladke

Že od nekdaj velja zanesljivo staro pravilo, po katerem je pravega dedca mogoče ločiti od navadne copate. Daj mu sto kilogramov češpelj in opazuj – bo iz njih skuhal žganje ali marmelado? Nekaj resnice je v njem zagotovo, kakor tudi drži, da ni poznega poletja brez sliv, češpelj, renklod in mirabel, kot pravijo sorodnim sortam sadnega drevja, ki najpogosteje obrodi ravno v tem času. Nekatere sicer medijo že v maju, zlasti japonske sorte, skozi poletje sledijo različne sorte sliv, največ jih je zrelih prav zdaj, medtem ko bo treba na prave češplje še malo počakati. Marsikdo meni, da so slive in češplje eno in isto, ampak nikar ne mešajmo jabolk in hrušk. Resda so sorte sorodne, pa vendarle se zelo razlikujejo. Domača češplja je po pričevanjih strokovnjakov slovenska avtohtona sorta, drobnejša, slastnejša in izrazitejše, bolj temno modre barve od sliv. Slednje so načeloma bolj okrogle in svetlejše, lahko celo rumene in s svetlo notranjostjo, od katere se koščica zlahka loči. Češplje pa so vselej drobne, temno modre, močnega okusa in z zlato rumeno sredico, od katere koščica ne odstopi tako zlahka. Dozorijo šele sredi septembra. Če drži pravilo iz uvoda, vesten gospodinjec iz njih skuha imeniten češpljevec (kakor se v nekaterih naših krajih imenujeta tako kompot kot čežana) ali marmelado, gospodarica pa še imenitnejši češpljevec (kakor pravimo tudi žganju ali likerju). Slednji je podoben slivovki, le da je bolj aromatičen in zato tudi bolj cenjen. Kako natančno je nastalo ime češplja, si strokovnjaki niso edini, saj ni povsem jasno, ali se po naših češpljah imenujejo nemške zwetschge (v Avstriji zapisano tudi zwetschke), poljske szwiestke in češke švestke ali obrnjeno. Znano je le, da so nas v šoli vztrajno zmotno učili, da tudi češplji knjižno pravimo sliva, kakor ta sadež imenujejo po vsej nekdanji skupni domovini. Najbrž zato, ker se je sliva v 16. stoletju obdržala v govoru Ljubljane, kjer so na veliko prekupčevali s slivami iz južnoslovanskih dežel. Od tam so jih še veliko pozneje v zares obilnih količinah vozili k nam, mi pa jih morda prav zaradi tega nismo znali dovolj ceniti in smo jih povezovali predvsem z žganjem. V Brdih, Brkinih in še kje pa se je vse do druge svetovne vojne ohranila kultura lupljenja češpelj. Ne sliv. S posebnimi ukrivljenimi noži piconi so jih najbolj spretne luparke vsak dan olupile tudi do 120 kilogramov. Olupljene so posušile in jih za lepo ceno prodajale po vsem svetu. A najbolj razširjene so vendarle slive. Že pred približno 2000 leti naj bi jih gojili na območju okoli Kaspijskega morja, od tam pa so se hitro razširile, stari Rimljani so jih poznali že skoraj 300 vrst. Dandanes največ sliv pridelajo v Rusiji, ZDA, na Kitajskem pa tudi v Romuniji. Slive in vse omenjene različice iz rodu prunus so v sorodu z marelicami, breskvami, nektarinami in celo mandeljni. In kaj vse lahko poleg že omenjene izvirne dileme pripravimo iz sliv! Že samo slivovi cmoki so vredni daljšega postopanja za kuhinjskim pultom, potem so tu še pite in potice, sladokusci drugačne vrste pa se bodo nemara zašibili ob sočnih piščančjih zrezkih na žaru, obloženih z le na prvi pogled nenavadno mešanico narezanih svežih češpelj, paprike jalapeno, rdeče čebule, bazilike in brizgom limonovega soka. Si upate? Lahko pa seveda počakate na hladnejše mesece in različne mesne fileje ter rulade s suhimi slivami…