Grozno pa je lahko nekaj drugega. Gre za odnos do igric, ki so se dogajale v Las Palmasu. Precej očitno je, da mnenje o tem v slovenski reprezentanci ni bilo enotno. Na eni strani je Jure Zdovc (vsaj navzven) vedno zagovarjal pošten boj brez preračunavanja, na drugi strani imamo izjave Zorana Dragića, ki očitno obžaluje, da Slovenija ni izgubila tekme proti Angoli. Lahko domnevamo, da so si nekateri to tekmo želeli izgubiti, ali pa vsi skupaj, tako igralci kot trenerji, sploh niso vedeli, kaj naj naredijo. Poraja se tudi vprašanje, zakaj so se slovenski košarkarji toliko ukvarjali s preračunavanjem, ko pa so bili ves čas v najboljši poziciji in bi to delo lahko prepustili drugim. Kaže, da je tudi to zmotilo njihovo osredotočenost na tekmo, nenazadnje sta vsaj dva člana ekipe o sramotni predstavi Avstralije pisala na Twitterju. Pri tem ima precejšnjo odgovornost strokovni štab, ker igralcev ni obvaroval pred kalkulacijsko manijo in se je z njo preveč ukvarjal tudi sam.
Morda se bo Zoran Dragić v svoji sicer simpatični neizmerni želji po uspehu in mladostni nepremišljenosti spraševal, kaj je tako groznega v tem, če namerno izgubiš, da bi si izboljšal izhodišče. Odgovor je naslednji: Za božjo boljo, živimo v času, ko je eden največjih problemov športa nameščanje izidov. Zaradi nameščanja izidov nekateri ljudje sedijo v zaporu! In seveda namerni poraz nima nobene zveze s športnim bojem. Ali kot je dejal pomočnik litovskega trenerja: trener, ki bo igralcem rekel, naj izgubijo, je opravil. Slovenci so z zmago nad Angolo svoj dres ohranili čist. Toda ali vsi razumejo, kaj je želel povedati Litovec?
