Skoraj vsi smo ju že videli: video moškega, ki na takt temačne skladbe Atmosphere skupine Joy Division tolče po svojih dveh mačkah na likalni deski. In video fanta, ki deset ur gleda in posluša uho parajoč zvok internetnega mema Nyan Cat. Kaj imajo ti spletni štosi (včasih s samega roba dobrega humorja) z umetnostjo?
To je vprašanje, ki si ga zastavlja razstava Večni september, ki je v produkciji zavoda Aksioma do 26. septembra na ogled v galeriji Škuc. Obravnava razmerje med profesionalno in amatersko umetnostjo – slednjo je namreč podžgal in v polni meri omogočil splet, zaradi katerega so postali dostopnejši tako produkcijska sredstva kot kanali za širjenje vsebin. Ker se splet še vedno širi, se vse bolj razrašča tudi amaterizem v umetnosti in drugod.
Dobri stari skepticizem
Steve Roggenbuck je mladi ameriški pesnik, ki je svojo poezijo postavil v spletno okolje, predvsem na youtube, s čimer odgovarja vsem tistim, ki se pritožujejo, da poezije nihče več ne bere. Kustosinja razstave Valentina Tanni pravi, da je njegov video v razstavo vključila kot primer amaterske izrabe tehničnih sredstev oziroma poskus prepletanja jezika poezije in novega jezika, ki ga s poudarkom na vizualnem narekuje splet.
A kaj vendar ima z umetnostjo fant, ki deset ur gleda Nyan Cat? Tannijeva pravi, da gre za pravi primer amaterizma, saj avtor videa ni objavil z namenom, da bi bil prepoznan v svetu umetnosti. A dejstvo je, da video uporablja sredstva umetnosti. Spominja na performanse iz 70. let, v katerih so se umetniki pogosto lotevali dolgotrajnih fizično napornih izzivov, da bi prenesli sporočilo. O sporočilu Nyan Cat se seveda da razpravljati.
Kustosinja med predstavljenim na razstavi ne želi vleči meje: to je profesionalno, to je amatersko. Gledalca pušča samega, da se odloči, kaj ga nagovarja in kaj ne. Zanimivo je, da ga s tem postavlja v tipično, dobro znano situacijo. Ni gledalca, ki se ne bi še nikoli znašel na razstavi sodobne umetnosti, kjer si je razočarano ali zgroženo v brk zamrmral: »To že ni umetnost.«
Večni boj za avtorske pravice
Razstava vključuje tudi serijo na prvi pogled dolgočasnih abstraktnih slik. Britanski umetnik Phil Thompson se na teh slikah ukvarja s kršitvami avtorskih pravic. Vir njegovih podob je Google Art Project, neke vrste muzejska verzija Google Street View, s katerim se lahko virtualno sprehodimo med umetniškimi mojstrovinami več svetovnih muzejev. Včasih naletimo na čudna mesta: muzeji niso uspeli dobiti dovoljenja za spletni prikaz vseh del, zaradi česar so ta zamegljena. Lastnike avtorskih pravic še vedno skrbi, da bi z dostopom olajšali nedovoljene reprodukcije in nepooblaščeno uporabo del. To je navdihnilo Thompsona, ki je abstraktne podobe poslal v izdelavo anonimnim kitajskim slikarskim profesionalcem in tako v humorni maniri realiziral prav bojazen lastnikov, da bi njihova dela koga navdihovala.
Humorističen komentar o intelektualni lastnini je navzoč tudi v delu Britanca Aleda Lewisa, ki je z memom iz animirane serije Futurama duhovito pokomentiral prisvajanje avtorskih pravic v dobi interneta. Avtorske pravice so glavni razlog, zakaj je za mnoge profesionalne umetnike amaterstvo grožnja, pravi Valentina Tanni. Mnoge amaterje navdihuje prav sodobna umetnost, a redki se čutijo dolžni sklicevati nanjo. »Profesionalci so tako postali žrtve lastnih zločinov oziroma metod, ko si tudi sami že dolgo časa nadvse plodovito sposojajo od klasične umetnosti, pop kulture, filmov, drugih umetnikov.«
Vsakdo je lahko umetnik, toda vse ni umetnost
Enak problem obravnava projekt kustosinje Valentine Tanni naslovljen The Great Wall of Memes. Na steni Škuca je stotine znanih spletnih memov: Munchov Krik, Michelangelov David, Mona Lisa, Marina Abramović v številnih zabavnih predelavah. Tannijeva že dolga leta zbira take, ki so povezani z umetnostjo, saj jo zanima, kako širša javnost vidi, uporablja in spreminja umetniška dela. »Ljudje očitno ne le gledajo umetnost, pač pa čutijo potrebo, da si jo prilagodijo in na tak način prilastijo,« pravi Tannijeva, ki meni, da za sodobno umetnost to predstavlja še en problem, saj se zanaša na svoj kontekst, razlago. Reciklaža jo večinoma povsem dekontekstualizira.
Je lahko, po tem, kar vidimo na razstavi, vsakdo sodobni umetnik? Tannijeva meni, da ima vsakdo potencial, ni pa vse, kar je tako videti, umetnost. Mejo med profesionalizmom in amaterizmom je težko potegniti na vseh področjih, na področju umetnosti še toliko težje. Sploh ker sodobna umetnost niso le slike in kipi, pač pa prihaja v vseh mogočih oblikah, umetniki pa obvladajo veliko različnih tehnik in so pri mnogih samouki. Kar je navsezadnje prav definicija amaterstva. Tannijeva meni, da je profesionalnega umetnika tako še vedno najlaže definirati skozi to, kako ga vidi umetniški svet, kako ga prepoznavajo kritiki in muzeji. »A tudi ta koncept se zamegljuje. Amaterji postajajo vse bolj usposobljeni in opremljeni, predvsem pa ustvarjajo dela, ki niso več naivna.« Slaba novica za profesionalce je tudi v tem, da je prav amaterizem vse pogosteje polje umetniške izvirnosti.
