Dvajseti julij 2007 je bil za večino ljudi zgolj navaden dan. Na ta datum se ni zgodilo nič takšnega, kar bi usodno zaznamovalo zgodovino. Ta trditev drži, a le če niste navijač Maribora. Za najbolj trofejni slovenski klub je to dan, po katerem nič več ni bilo tako kot prej. Takrat je pogodbo z Mariborom, nogometnim klubom, v katerem je odraščal, a zanj v članski konkurenci ni nikoli igral, podpisal Zlatko Zahović. Postal je športni direktor in začela se je zgodba o uspehu, čeprav v mesecih, ki so sledili, niti malo ni dišalo po tem. Bolj je kazalo, da bo najboljši igralec slovenske reprezentance doslej končal podobno neslavno kot marsikateri veliki nogometaš pred njim. Toda s pomočjo premetenosti, znanja in delovanja po načelu, da cilj upravičuje sredstva, je obstal na direktorskem sedežu ter v naslednjih letih ob pomoči redkih sodelavcev zgradil nogometno graščino, ki je vsako leto bogatejša za lepšo fresko na svoji fasadi.

Sloves desničarskega športnega kluba

Potem ko je januarja istega leta sprva z vijoličnim klubom sodeloval kot svetovalec, je dobil v roke polna pooblastila za sestavljanje ekipe. In jih hitro začel udejanjati. Nekaj tednov po tem, ko je nastopil funkcijo, je zamenjal trenerja Marijana Pušnika in na klop pripeljal Milka Djurovskega, starega prijatelja, ki je kultni slovenski desetici ponudil priložnost za razvoj, ko ga je pri 17 letih priporočil Partizanu. Toda slovita nogometaša ste prijateljevala le še nekaj mesecev. Jeseni istega leta je počilo. Rezultati so bili slabi, navijači so besneli, vdrli v garderobo (Zahović naj bi bil v tem času v svoji pisarni), razplet pa je bil naslednji: Zahović je napovedal, da bo odstopil skupaj z Djurovskim. Na koncu je odstopil le Djurovski, Zahović odstopne izjave ni nikoli napisal. Da je Zahović ostal na položaju, se mora zahvaliti tudi dolgoletnemu prijatelju Miranu Pavlinu, ki mu je sicer Mariborčan večkrat pomagal, skupaj pa sta v strokovni ekipi tudi zdaj, ko so slovenski prvaki člani elitne lige prvakov. Pavlin je posredoval po desni politični liniji, pri tedanjem ministru za šport Milanu Zveru. Zahović in še manj Pavlin nikoli nista skrivala simpatiziranja s Slovensko demokratsko stranko (SDS). Medtem ko imata nogometna Olimpija in še bolj košarkarska Olimpija sloves levičarskega kluba, ima Maribor sloves desničarskega. Kot kaže, je v športu, kjer je sloga pri lovljenju vrhunskih rezultatov zelo pomembna, geslo »Enotni zmagujemo« uspešnejše kot v politiki. Zahović je uspehu pripravljen podrediti vse, z nogometom živi dan in noč, pri tem pa ima še izjemen smisel za igro, prav tako za zakulisna dogajanja. Za uspeh je pripravljen žrtvovati tudi prijateljstvo, kar je bilo vidno ravno v tem primeru. Z Djurovskim si zasebno nista več blizu. Ena od urbanih legend pravi, da se je s svojim ravnanjem Zahović zameril tudi Milkovemu bratu Bošku Djurovskemu, nekdanjemu trenerju Crvene zvezde, ki naj bi športnega direktorja zato nahrulil in na tak način spodil iz ene od mariborskih restavracij.

Zahović je vajen živeti pod pritiskom. Podobno stresnih zgodb, kot je omenjena, je prestal ogromno in včasih se zdi, da drugače kot pod stresom ne zna delovati. Dogodke, ki bi pri večini ljudi zamajali notranji svet, neboleče pusti za seboj in hitro zamenja obraz. Potem ko je odšel Djurovski, je začasno na trenersko mesto imenoval Branka Horjaka. Prva Zahovićeva sezona v Mariboru se je končala le s četrtim mestom v državnem prvenstvu, a tudi z odprtjem prenovljenega Ljudskega vrta, enim od kamenčkov, ki so se začeli sestavljati v zmagoviti mozaik. Sredi sezone je v klub prišel Marcos Tavares, danes kapetan, talisman vijoličnega kluba in strelec milijonskega gola v Glasgowu. Novo trdno opeko je s seboj v Ljudski vrt prinesel Darko Milanič, še en Zahovićev prijatelj iz igralskih časov. Primorec je prišel v klub pred začetkom sezone 2008/09, ki je bila šampionska. Maribor je prvič po letu 2003 postal državni prvak, evforija se je vrnila v mesto. To je bil začetek nove ere. Od takrat naprej je Maribor vsako leto (z izjemo sezone 2009/10, ko ni bil prvak) za korak napredoval na vseh področjih.

Način dela morda brezobziren, a uspešen

Bil je tekmovalno uspešen, enako pri prodaji igralcev, kjer prav tako pravila postavlja Zahović. Ta so za tiste, ki se pogajajo z njim, trda. Zgradil si je fevd, po pravilih katerega se morajo ravnati vsi. Če se ne, sledi usoda, kakršno so doživeli Elvedin Džinić, Luka Kranjc, Dejan Mezga, Goran Cvijanović..., ki so se znašli v nemilosti. Tak način dela je morda brezobziren, a je uspešen. Zahović je s prodajami nogometašev klubu prislužil ogromno denarja, prav gotovo več kot deset milijonov evrov. Začel je z Bolgarom Dimitarjem Makrievom, ki je odšel v Izrael k Ašdodu, sledili so številni drugi prestopi v višini šestmestne vsote ali blizu nje. V ta rang spadajo Josip Iličić, Armin Bačinović (oba Palermo), Etien Velikonja (Cardiff), Martin Milec (Standard Liege), Robert Berić (Sturm), Agim Ibraimi (Cagliari)... Veliko večino največjih prestopov je Zahović izpeljal ob sodelovanju z že kar hišnim menedžerjem Amirjem Ružnićem.

Podobno dominanten kot na nogometnem trgu je Zahović tudi v zadevah, povezanih z igro in sestavo igralskega kadra. Javna skrivnost je, da je njegov vpliv na delovanje trenerja precejšen; v zakulisju je bilo mogoče slišati zgodbe o listkih s taktično vsebino, ki naj bi jih v roke dobivali trenerji. Kaj se zgodi, če trener te igre ne sprejme, ve Ante Čačić. Ta je delal po svoje in plačal z odhodom, pri čemer je bilo v zgodbi o nesoglasjih z nogometaši mogoče videti prstne odtise premetenega režiserja. Bolje se je godilo tistim, ki poslušajo nespornega šefa Ljudskega vrta. Takšen je Ante Šimundža, ki mu je v letu dni uspel izjemen napredek v trenerski karieri, takšen je bil (vsaj nekaj časa) tudi Darko Milanič. Dvojec, ki je nekoč sodeloval že na igrišču pri Partizanu in v slovenski reprezentanci, je pet let uspešno krmaril mimo čeri, osvajal lovorike doma in nenehno napredoval na evropskem prizorišču, vse do evropske lige, ki se je še pred nekaj leti zdela nedosegljiva. Njuno sodelovanje se je končalo lani, ko Zahović ni bil prav nič vesel dejstva, da je Milanič odšel v Sturm. Nekaj tednov kasneje je sledil še nikoli pojasnjeni nekajdnevni Zahovićev odhod z mesta športnega direktorja. Toda zgodba se je znova razpletla po željah največje nogometne osebnosti v zgodovini samostojne Slovenije. Znova je bil zmagovalec on, položaj si je še bolj utrdil. Spet so bili vidni obrisi režiserskega dela in tudi izurjenega igralca šaha. Verjetno ni naključno, da je Zahović dober v tej miselni igri. Je kot Gari Kasparov na zelenici. Figure uspešno premika in ve za nekaj potez vnaprej. V tem mu vsaj v Sloveniji ni para. Pa tudi ne po nogometnem znanju in občutku za nogomet. Vse to in še kaj je Zahoviću in Mariboru prineslo uspeh, o katerem je slovenski nogomet sanjal petnajst let.

22 16
zlatko zahović nk maribor olimb