Uprava Nove Ljubljanske banke (NLB) pod vodstvom Janka Medje glasno prisega na etiko in moralo, v službi katerih naj bi bila tudi pri vlaganju kazenskih in odškodninskih tožb proti svojim predhodnikom. Kljub morebitni upravičenosti zahtevkov pa se predvsem pri vlaganju odškodninskih tožb, katerih stroški bremenijo banko in njene lastnike, torej državo, zastavlja vprašanje smiselnosti takšnih tožb, saj lahko stroški za banko znatno presegajo koristi. Odškodninske tožbe namreč niso neki moralni element, ampak ekonomski, katerega edini cilj je povrnitev škode banki in ne maščevanje.
Odvetniške pisarne, ki jih je NLB najela za iskanje krivcev med lastnimi vrstami, so po naših informacijah na ekonomsko smiselnost vlaganja tožb opozorile tudi upravo banke. Predlagali naj bi jim, da pred vložitvijo vsake od predlaganih odškodninskih tožb preverijo premoženje toženih strank, ocenijo stroške pravdnega postopka in ugotovijo, kakšne so možnosti za povrnitev škode. Ali so nasvet upoštevali, Medja včeraj ni želel pojasniti, prav tako ne, ali so z opozorili seznanili nadzorni svet.
Bodo tudi v NLB zmagovalci odvetniške pisarne?
NLB je po besedah Medje do konca julija vložila odškodninske tožbe, ki v skupnem znesku zahtevajo povrnitev škode v višini osem milijonov evrov, 50 milijonov premoženjskopravnih zahtevkov pa je banka priglasila tudi v kazenskih postopkih. Slednji banki ne povzročajo stroškov, kar pa ne velja za odškodninske tožbe, katerih strošek je odvisen predvsem od višine tožbenega zahtevka. Z odškodninskimi tožbami se po naših informacijah ukvarjajo tri odvetniške pisarne, in sicer odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji, odvetniška družba Kavčič, Rogl in Bračun ter avstrijska odvetniška pisarna Schönherr. Njihovi odvetniki naj bi skupaj z uslužbenci Centra za skladnost poslovanja pod vodstvom Roka Praprotnika brskali tudi po dokumentih banke, koliko je banka doslej plačala za njihove storitve, pa Medja ne želi razkriti. »Stroškov samih sodnih postopkov ne morem razkrivati. Prvič zato, ker samih številk na pamet ne poznam, drugič zato, ker mislim, da je to nepotrebno,« je s pojasnili skop predsednik uprave državne banke, ki tudi sicer na vlaganje odškodninskih tožb proti svojim predhodnikom ne gleda z vidika ekonomske učinkovitosti za banko. »Ekonomska učinkovitost v teh primerih sploh ne more biti vprašanje,« je prepričan Medja, ki dodaja, da je poleg vračila škode, kolikor bo to mogoče, še vprašanje integritete in preventivnega delovanja, »da se v prihodnosti določene stvari ne bodo ponavljale«.
Tudi v primeru NLB obstaja tako grožnja, da so pravdni postopki očitno bolj kot povračilu škode namenjeni ustvarjanju pozitivne podobe sedanjega vodstva banke v javnosti. Znano je, da je Medja v predkazenskem postopku, da je vrsta spornih poslov vodstva banke močno odmevala v javnosti, kar nakazuje tudi to, da je v ozadju vlaganja tožb tudi odvračanje pozornosti od sebe in krepitev argumentov proti morebitni zamenjavi. Resnični zmagovalci pa bodo – tako kot v primeru Darsa – očitno odvetniške ekipe. Čemu so namenjene odškodninske tožbe, se zavedajo tudi tožilci. Jože Kozina, okrožni državni tožilec, je tako včeraj opozoril, da nastane pri odškodninskih tožbah težava, ko toženim ni kaj vzeti.
Medja kaže na nadzornike, ti molčijo
Pravni strokovnjaki opozarjajo, da morajo vlagatelji tožb ravnati s profesionalno skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Odgovornost za vlaganje tožb, če ni zahteve skupščine, pa prevzame nadzorni svet. »Ker pa večina nadzornikov ne pozna vseh okoliščin sprejemanja take odločitve, so velikokrat 'žrtve' zavajanja s strani uprav ali delničarjev, ki iščejo maščevanje, za katerega bi posledično odgovarjal nekdo drug, če se ne bi končalo uspešno,« sta v Pravni praksi navedla dr. Dušan Jovanovič in dr. Miha Bratina.
Na nadzornike se sklicuje tudi Medja. Kot je pojasnil, je nadzorni svet letos obravnaval dva primera vložitve odškodninskih tožb, »v obeh primerih analiziral veliko podrobnosti, in podal, seveda, jasno pozitivno mnenje ter podpisal vso ustrezno dokumentacijo«. A nadzorniki molčijo. Na Dnevnikova vprašanja, ali so pridobili oceno ekonomske upravičenosti odškodninskih tožb, ali so seznanjeni z opozorili odvetniških pisarn, ali so upravi banke naložili preveritev premoženja toženih in kako nadzorujejo stroške postopkov, ni v dveh dneh odgovoril nobeden od njih. Vendar pravni strokovnjaki opozarjajo, da se morajo tako uprave kot nadzorniki zavedati, da so lahko z vlaganjem vnaprej izgubljenih tožb in neupravičenih stroškov kasneje tudi sami tarča odškodninskih tožb, če bi družbi zavestno povzročili nepotrebno škodo. Tovrstna praksa odgovornosti zaradi nekritičnega vlaganja odškodninskih tožb se po dostopnih informacijah že vzpostavlja v nemškem pravnem sistemu. Da lahko stroški dejansko dosežejo enormne zneske, kaže primer Telekoma Slovenije, ki bo imel z odškodninskimi tožbami proti eni od svojih uprav kar štiri milijone evrov stroškov.
Premalo tudi za povrnitev stroškov postopka
Poročali smo že, da je NLB doslej proti eni od bivših uprav – po naših podatkih gre za Draška Veselinoviča, ki je v letu 2009 na čelu NLB preživel manj kot tri mesece – vložila odškodninsko tožbo v višini 3,2 milijona evrov. Po zadnjih informacijah pa je banka vložila še tožbo proti upravi Marjana Kramarja zaradi financiranja prevzema družbe Viator & Vektor. Posojilo naj bi banka po naših informacijah odobrila družbi Petin, s čimer pa se takrat menda ni strinjal oddelek banke za tveganja. A ta naj bi isto družbo hkrati razvrstil v drugi najvišji bonitetni razred, pri čemer velja omeniti, da je prvi in najpomembnejši pogoj za uspešnost odškodninskega zahtevka nekdanjemu vodstvu dokazati nezakonito oziroma naklepno ravnanje.
V Kramarjevi upravi so sedeli še Matej Narat, Andrej Hazabent in Borut Stanič, mi pa smo preverili, s kakšnim premoženjem razpolagajo in kolikšnega poplačila se lahko nadejajo v NLB. Kramar, ki si je v sodnem postopku nedavno izboril povračilo nagrade ob odhodu z NLB, je lastnik hiše v Izlakah, ki jo Geodetska uprava (Gurs) vrednoti na 78.000 evrov, ter 0,1-odstotnega deleža družbe Eti Izlake. Narat je solastnik družinske hiše v Domžalah, vredne dobrih 300.000 evrov, ki je obremenjena s hipoteko za posojilo, Hazabent pa je solastnik hiše v Miklavžu na Dravskem polju, ocenjene na 100.000 evrov. Stanič ni lastnik niti stanovanja, v katerem ima stalno bivališče, noben od slednjih treh pa nima v lasti delnic ali deležev v slovenskih podjetjih. Na vprašanje, ali so v NLB ocenili, da imajo toženi dovolj premoženja za povrnitev milijonov evrov, Medja ni konkretno odgovoril. »Storili smo in delamo vse, kar je pravilno in zahtevano v teh primerih,« je dejal, čeprav so zgornji podatki dovolj zgovorni.
