Jasna Antolović

»Sredozemsko medvedko je prvi znanstveno opisal naravoslovec Hermann leta 1779 na podlagi trupla, najdenega pri Osorju na otoku Cresu, in ta stara populacija Jadranskega morja nikoli ni zapustila. Zaradi onesnaženja in kričečih turistov se je le odmaknila v bolj oddaljene otoške pečine,« trdi rojena Komižanka, ki se spominja, kako je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja te miroljubne živali pogosto videvala tudi v komiški uvali. A že kot otrok je spoznala tudi temno človeško plat, saj je bila večkrat priča maltretiranju, ki so ga nad sredozemskimi medvedkami na rivi v Komiži na otoku Visu izvajali nekateri ribiči. »Takrat sem se odločila, da tega ne bom več dovolila,« poudari Antolovićeva na dvorišču najstarejše, 800 let stare hiše v Komiži.

To ni res. Nikoli ni bilo dokazano, da je vlomila v vršo in iz nje pojedla ribe. Ali da jim je zaradi ulova poškodovala mrežo. Ona se namreč hrani z živimi ribami, ne z mrhovino. To je bil ribičem povečini le izgovor, da so lahko nad njo izvajali masaker. A to so počeli povsod po Mediteranu, ne samo v Komiži. Sredozemska medvedka je bila edinstvena lovska trofeja za primitivne, zlobne ljudi.

Pokojni Boris Zanki, staroselec z otoka Svetca in moj prvi vodnik po špiljah, mi je povedal, da se je to dogajalo zgolj v sili, zaradi ekstremne lakote. Enkrat je tudi sam prisostvoval lovu na medvedko, čeprav je bil sam njen velik zaščitnik; na Svetcu, ki je oddaljen 15 navtičnih milj od Komiže in kjer je bila nekoč tudi osnovna šola, je bilo dalj časa zelo slabo vreme. Otroci so bili lačni. Ker rib niso mogli loviti in nobena ladja ni mogla dostaviti hrane, jim je preostalo le, da so šli v špiljo, kjer je prebivala medvedka, in jo ubili. Sicer pa so v mojem otroštvu na komiško rivo prinašali le žive medvedke in jih tam morili. Kar nekaj sem jih videla, tudi delfinov in velikih želv. Bilo je res odvratno. A nekateri ljudje so očitno uživali. Starši so na medvedko dajali otroke, kot na osla, in jih fotografirali.

To so neumnosti, ki so jih širili stari ribiči po vseh jadranskih otokih in so se na žalost prijele kot splošna resnica. Obstajata tudi fotografiji ubite medvedke iz let 1978 in 1982, prav tako s komiške rive (fotografiji nam pokaže, op. p.). Zaradi takšnih natolcevanj smo se kot Grupa Sredozemna medvjedica tudi osamosvojili od Hrvaškega biološkega društva. Modreci v društvu, ki niso bili nikoli na terenu, so namreč trdili, da medvedka v Jadranu ne obstaja. Takrat smo si zadali cilj in obvezo, da popišemo vse špilje, kjer so in kjer še bivajo sredozemske medvedke, ter da dokažemo njihov obstoj. Ko smo v začetku devetdesetih v sodelovanju z ribiči začeli prve monitoringe, so nas gledali kot čudake. A v desetih letih smo popisali vse špilje okrog Visa, Biševa, Palagruže, Svetca, Lastova, Brusnika, Sušca in Hvara, kasneje še na Korčuli, Cresu in v Istri. Šele ko smo zbrane podatke prvič predstavili na mednarodnem kongresu biologov, nas je začela hrvaška javnost počasi sprejemati. Do zdaj smo raziskali že 72 špilj od Dubrovnika do Istre, toda marsikdo nam še vedno meče polena pod noge. Pred štirimi leti na mednarodnem kongresu biologov v Piranu so nam nekateri znanstveniki očitali, da proučujemo tjulnja, ki je pobegnil iz Titovega akvarija na Brionih.

Sredozemska medvedka spada v družino tjulnjev, vendar ima povsem drugačno genetiko. Navzven pri njej ne boste opazili ušes in je drugačne barve – najpogosteje je sivih in rjavih tonov, trebuh pa ima svetlejši, skoraj bel. Medvedka ima sicer zelo dolgo življenjsko dobo – živi do 60 let. Mladiče na dve leti koti na gramoznih plažah v špiljah, nosi pa jih od 9 do 11 mesecev. Je nočni lovec, potopi se lahko do 30 metrov v globino, hrani pa se z ribami, raki in mehkužci. Medvedka je edini rod tjulnjev, ki živi v toplih morjih severne poloble. Obstajata še havajska in karibska medvedka, ki je tudi na robu izumrtja.

Koliko jih je bilo, seveda ne moremo vedeti, kajti medvedka je za vse nas strokovnjake še vedno velika neznanka. Ugiba pa se, da jih je bilo v celem Mediteranu okrog 600. Glede na podatke naših sodelavcev z vseh mediteranskih dežel predpostavljamo, da jih danes na tem območju živi še med 300 in 350.

Na podlagi naših raziskav, ki jih opravljamo od leta 1993, vemo, da je v Jadranu v zadnjih 70 letih živelo 64 osebkov, kar je čisto spodobna številka. Lahko da jih je bilo tudi več, vendar tega ne vemo. Trenutno imamo na podlagi fotografij, iztrebkov in analize DNK uradno potrjena dva osebka. A prepričana sem, da jih je več. Zakaj? Ker imamo na tisoče fotografij, na katerih so medvedke z različnimi brazgotinami in barvnimi odtenki kožuha.

Zdaj, ko je ubijanja bistveno manj kot nekoč, je največji problem parjenje, ki se odvija v morju. Medvedko motijo agresivni zvoki jaht, skuterjev, gumijastih čolnov in bučnih turistov. Menim, da je zaradi vseh naštetih motečih elementov v stresu, ki povzroča spolno nezainteresiranost. To je namreč zelo inteligenten morski sesalec, ki za parjenje potrebuje mir. Tudi abortusi so znani. Če se počuti ogroženo, enostavno splavi. Kljub vsemu pa predpostavljamo, da se populacija povečuje.

Frater (menih, ki ni posvečen v duhovnika, op. p.) zato, ker ima mladič, ko se skoti, okrog vratu bel ovratnik, kot ga nosijo menihi. To pove tudi latinsko ime monachus. Morski človek pa verjetno zato, ker je tako pametna. Ko je sita in zadovoljna, te z velikimi očmi gleda, kot da se smeje. Ko pa jo brezbrižni obiskovalci puljskih plaž živcirajo, zna tako jezno odpreti oči, da se ustrašiš – kot da gledaš leva.

Dvomim. Ta človek je samo kolateralna žrtev. Naredil je sicer neumnost, ker se je medvedki približal. A ni je tepel in ni je podil v morje, kot je bilo zapisano v uradnem policijskem poročilu, ki so ga povzeli vsi mediji. On jo je zgolj pobožal, videla sem na posnetku, ker imamo tam nameščene kamere. Sicer pa se dogajajo veliko hujše stvari. Predvsem domačini jo vseskozi vznemirjajo, vlečejo jo za rep, plešejo okrog nje in podobno. Policija in razne inšpekcije imajo posnetke, ampak doslej ni nikoli nihče odreagiral. Tega nesrečnega Makedonca pa so v petih minutah etiketirali in ga za nameček še izgnali. Očitno je bil nekomu trn v peti. Kaj pa, če bi to storil nekdo iz Zagreba? Bi rekli, da je bil purger? Vesela sem edinole, da so po skoraj 80 letih nekoga uradno kaznovali zaradi vznemirjanja medvedke. V Dalmaciji je namreč ta sesalec z dekretom zaščiten že od leta 1935.

Seveda, saj je divja zver. Prav zanima me, kaj se bo zgodilo, ko bo imela vsega dovolj in bo nekomu odgriznila roko ali nogo. Kdo bo potem kriv? Na koncu bodo tožili državo in zahtevali usmrtitev medvedke.

Je, leta 1953 v Kopru. Menda jo je neki ribič videl v Kopru tudi pred 15 leti. Podatki so tudi za Tržaški zaliv. A fotografij ni. So pa špilje, kjer bi lahko bila, tudi v Sloveniji.