Nikakor ne. Malce me moti to enačenje Bovca in Kanina. Kanin je seveda zelo resen problem, ampak tudi v najboljših časih zadnjega desetletja zimska sezona v Bovcu ni prispevala več kot 20 odstotkov celoletne realizacije. Na drugi strani pa nam raste nov, mlad in dinamičen podjetniški sektor, ki bi si zaslužil veliko večjo pozornost javnosti. Bovec je prepričljivo na prvem mestu po ponudbi športov na prostem tako v Sloveniji kot širše, povpraševanje po zelenih in aktivnih počitnicah raste in bo raslo na dolgi rok, zato res ne vidim argumentov za črne scenarije, kljub vsem aktualnim težavam.
Lahko Bovec preživi brez Kanina?Seveda lahko preživi, ne nazadnje se brez Kanina turistično lepo razvijata sosednja Kobarid in Tolmin; tudi Trenta, najstarejša posoška turistična destinacija, od Kanina ni imela kaj dosti. Na drugi strani pa je prav Kanin res velika, dejansko največja bovška in regijska neizkoriščena priložnost. Povsem nesprejemljivo je, da bi popolnoma zavozili edino slovensko smučišče več kot 2000 metrov nad morjem.
Podirajo se stare strukture brez duše. Na kakšnih osnovah mora zaživeti nov podjetniški duh?Da, podirajo se projekti, stari štiri desetletja, ki so zrasli v nekem drugem času in se dokončno sfižili med tranzicijo. Smučišče Kanin se je rodilo kot dobro zamišljena zgodba, nikoli pa ni bilo zgrajeno do točke, da bi zagotavljalo pokrivanje stroškov. Kaninska vas je bila ob svojem nastanku eden prvih primerov apartmajskih naselij – koncept, ki se je v naslednjih letih v naših zdraviliščih razcvetel, v Bovcu pa je padel zaradi neprimernega upravljanja. Hotel Kanin, eden izmed boljših primerov hotelske arhitekture, je zaprt in propada zaradi neodgovornih lastnikov… Saj ni manjkalo znanja v preteklosti, umanjkalo pa je tistega glavnega goriva, ki je pogoj za vsak posel, še posebno za turizem – odgovornih lastnikov in osebne iniciative. Turizem je v osnovi družinska in zelo individualna dejavnost in prav te osebne zgodbe, v katere posamezniki verjamejo, v njihovo uresničevanje vlagajo svoje znanje, delo in emocije, so pogoj in hkrati tudi jamstvo za uspeh. Odličen slovenski slogan iz starih časov Turizem smo ljudje še vedno velja!
Vam je ponudnike v Bovcu uspelo premakniti v razmišljanju, da bo potrebno tudi njihovo skupno vlaganje v promocijo? Da bi bilo ne nazadnje treba plačevati turistično takso?Sam seveda ne morem premikati ponudnikov, premaknejo se lahko le sami. Za prepričljiv odgovor je še prezgodaj, a prvi znaki so zelo spodbudni: po Ljubljani že vozi mestni avtobus, ki smo ga poslikali skupaj z odličnimi bovškimi ponudniki; za nami je Alpe-Adria Giro, mednarodni kolesarski maraton, za katerega smo morali praktično čez noč poiskati 70 prostovoljcev. Naleteli smo na zelo pozitiven odziv. Skupaj s trentarskimi ponudniki smo sestavili oglas za triglavski vodnik. Če ljudje vidijo smisel, so se očitno pripravljeni angažirati.
Glede takse pa je moje stališče jasno: takso plačujejo obiskovalci, ne ponudniki, zato dileme ni in so jo dolžni odvajati na občinski račun. Prav bi bilo, da bi se zavedali, še posebno v aktualnih zaostrenih razmerah, da ta sredstva služijo gradnji skupne infrastrukture, skupni promociji in skupnim programom, ki povečujejo njihovo lastno konkurenčnost in poslovno uspešnost. Seveda pa morajo tudi občine narediti svoje pri nadzoru in predvsem zagotavljati namensko porabo teh sredstev.
Vaša ideja je Bovec kot know-how oziroma izobraževalni center turizma na prostem. Kaj se skriva za njo?Ideja seveda ni samo moja, a sam bi jo razumel tudi kot eno izmed strateških usmeritev destinacije in zavoda, ki ga vodim. Logika je preprosta – če smo najboljši ponudniki aktivnosti na prostem v Sloveniji in daleč naokrog, če imamo največjo koncentracijo športnih agencij (več kot 30) in največ kvalificiranih izvajalcev, ki imajo ogromno izkušenj in praktičnega znanja, se enostavno ne spodobi, da bi naši specialisti hodili drugam po licence. Morda je bila bovška športna ponudba v preteklosti malce preveč osredotočena samo na podjetniško izvajanje. Če želimo ostati vodilni, bomo morali razvijati tudi mehke vsebine in prevzeti čim več pobude tudi na področju usposabljanja in aktivnega razvijanja produktov. Dober korak v tej smeri je pridobitev soglasja strokovnega sveta RS za šport za usposabljanje za program soteskanja. Temu bi morali slediti še z drugimi programi.
Plovba po Soči se vendarle počasi ureja, ampak ali bo odlok, ki ga sedaj sprejemajo občine, res rešil vse težave na Soči?Odlok bo majhen korak naprej, ker so ga do neke mere prisiljene potrditi vse tri občine, bojim pa se, da bo le zabetoniral obstoječe stanje in da na vsebinski ravni ne bo prinesel nove kvalitete. Medobčinska inšpekcija lahko korektno izvaja nadzor, nikakor pa ne more zagotavljati razvoja produkta, kar bi po mojem prepričanju skrbnik plovnega režima moral početi. Že to, da je izvajalec režima hkrati tudi sam svoj nadzornik, je malce skregano z logiko. Bojim se, da je trenutno stanje v naših občinskih svetih tako, da je predlagani odlok največ, kar je v danem trenutku realno pričakovati.
Kakšnega kupca si želite za Kanin?Kanin je edinstveno, edino res pravo visokogorsko smučišče v Sloveniji, ki ga odlikujejo prvinski ambient, fantastične panorame in pogled na morje. Kljub muzejskim napravam je imel svojo publiko, ki je prav zaradi izjemnega ambienta smučišču veliko odpuščala. Povezava z Italijo je bila nedvomno korak v pravo smer in obe strani skupaj – če bi na naši naredili svojo domačo nalogo – bi lahko ponudili zares atraktiven smučarski center. Želel bi si kupca, ki bi razumel to izjemnost prostora in s sodobno tehnologijo in premišljeno razporeditvijo naprav sestavil privlačno središče klasičnega, prostega in turnega smučanja.
Ste lahko resen partner za investitorje, če kupcu oziroma kapitalu ne morete ponuditi niti natančnih podatkov o številu in strukturi gostov, ki prihajajo v dolino?Dejstvo, da v Bovcu še nimamo vzpostavljenega primernega sistema zajemanja podatkov, seveda ne prispeva k našemu profesionalnemu ugledu. V Tolminu in Kobaridu smo skupaj z občinami našli rešitev, upam, da jo bomo čim prej tudi v Bovcu. Na drugi strani pa je podrobnost podatkov pomembnejša za operativne tržne naloge in morda malce manj za strateške, bolj makroodločitve (kar smučišče Kanin nedvomno je), ki lahko na daljši rok tudi temeljito spreminjajo statistično strukturo obiskovalcev. Za ta namen imamo še vedno podatke statističnega urada, ki so dovolj dobri za oceno krovnih trendov in potencialov.
Težave in anomalije v dolini večkrat povezujete s tem, da je destinacija še mlada in da se na napakah gradi. Koliko časa pa je lahko neka destinacija mlada?Če se pogovarjamo z našimi sosedi, hitro ugotovimo, da naše težave z razdrobljenostjo institucij, nepovezanostjo ponudnikov, neplačevanjem takse in podobno zaplotništvo niso nič novega, le da so tovrstna dogajanja pri njih v glavnem zgodovina, pri nas pa jih še živimo. Največkrat je za pomembne spremembe potrebna zamenjava generacij in moja teorija je, da sta potrebni vsaj dve ali tri, da se nabere dovolj izkušenj, ki ponudnikom omogočijo videti turizem v dovolj širokem okviru. V naši dolini seveda imamo nekaj ponudnikov z dolgo tradicijo, velika večina pa jih le sodi nekam med prvo in drugo generacijo, pravzaprav bližje prvi, zato menim, da je destinacija še mlada.
Žal lahko le ugotavljamo, da se raje učimo na lastnih, velikokrat zelo dragih napakah kot na tujih. Ne verjamem, da bi bilo mogoče te stopnje v razvoju izpustiti, z malce več modrosti pa bi jih lahko vsaj skrajšali.
Letos ste kar nekaj povezav navezali s sosedi z avstrijske strani. Kaj pa povezovanje v sami dolini Soče – ta še vedno v vsaki občini teče drugače?Povezave čez mejo, kot denimo zelo uspešen projekt poti Alpe-Adria, so medijsko bolj odmevne, dejansko pa jih je znotraj doline seveda še vedno precej več, a se strinjam, da ne toliko, kot bi si želeli. Dolina Soče je zaključena celota, Bovec, Kobarid in Tolmin se v karakterju ponudbe ravno toliko razlikujejo, da se odlično dopolnjujejo. Veliko se pogovarjam s ponudniki in tudi kolegi iz LTO Sotočje. Verjel bi, da smo strah pred sodelovanjem na operativni ravni presegli. Ravno v ponedeljek mi je svet zavoda zelo prepričljivo potrdil program, v katerem sem izpostavil skupno graditev znamke Dolina Soče kot eno izmed prioritet.
