Kako si drugače razlagati dejstvo, da smo zaradi »varčevalnih ukrepov« predčasno v pokoj pošiljali na stotine čilih in zdravih javnih uslužbencev in da bomo za pokritje 1,5-milijardne luknje v pokojninski blagajni v nekaj letih porabili zadnje rezerve. Da bi preprečili ali vsaj preložili podrtje finančne piramide, ki se ji reče pokojninski sistem, smo se odločili, da bomo za pokojnine iz proračuna namenjali vse manj sredstev in da bomo razliko tako kot v drugih državah zagotovili sami. Toda drugi pokojninski steber se je predvsem v kriznih časih za marsikoga izkazal kot dodatno in nepotrebno breme.
Tako smo se le čudili, kako zlahka so posamezniki in država skozi okno metali večletne prihranke, ki bi jih lahko prelivali v spodobne pokojnine. Namesto da bi že pred letom 2011 uslišali opozorila in preprečili množično dvigovanje sredstev iz pokojninskih skladov, smo to naredili vsaj dve leti prepozno. Škoda je bila narejena. Ljudje so zaradi velike socialne stiske, pa tudi naveličanosti nad nizkimi donosi in visokimi stroški upravljanja, izničili deset let varčevanja in iz skladov odnesli pol milijarde evrov. Ob tem jih večinoma ni bolela visoka obdavčitev, saj jim je premije plačeval delodajalec.
Če je država v obdobju množičnih izstopov, ki so ji samo iz naslova dohodnine prinesli več kot 100 milijonov evrov, še lahko hlinila ogorčenje nad ozkoglednostjo ljudi, ki da se ne zavedajo pomembnosti varčevanja za dodatno pokojnino, je pred kratkim odvrgla maske. Najprej je javnim uslužbencem znižala že tako nizke premije in proračunu prihranila 60 milijonov evrov stroškov na leto. Nato je preprečila še prelivanje denarja v zasebne sklade. Okoli 20.000 javnim uslužbencem, ki vzporedno varčujejo v drugih skladih, je vzela pravico, da se njihove premije plačujejo v breme bruto plač, s tem pa pokojninski in zdravstveni blagajni zagotovila dodatne milijone. Ob tem je verjetno zaman pričakovati, da se bodo vzgojitelji, učitelji, zdravniki in drugi zavarovanci iz javnih zavodov pripravljeni kar tako odpovedati nekaj deset evrom plače.
Ukrep, ki ga je odhajajoča vlada potihoma sprejela v tednu dni pred volitvami, je povzročil veliko razburjenja. Večina direktorjev javnih zavodov, katerih uslužbence je prizadel, zanj do zadnjega sploh ni vedela in zaradi dopustov tudi ne vedo, kako se bodo odzvali. Tu je odgovornost tudi na strani upravljalcev skladov, saj so pomembno odločitev spregledali ali pa se jim ni zdelo vredno o tem obvestiti zavarovance. Tudi utemeljitev vlade, da so javni zavodi z izplačili kršili zakon, ne vzdrži presoje, saj so prej očitno najmanj sedem let dopuščali zlorabe. Kot se je na koncu izkazalo, je bila ukinitev žrtveno jagnje sindikatov v pogajanjih za plače javnih uslužbencev.
Zato se morajo državljani strezniti. Medtem ko je v parlamentu vse glasnejši glas za ohranjanje pokojnin na obstoječi ravni, v ozadju prihaja do velike prerazporeditve bremen na naslednje generacije, ki bodo zaradi novih »pokojninskih reform« dobivale vse nižje pokojnine. No, če bo njihove pravice zagovarjal večno zimzeleni Karl Erjavec, bodo vsaj po tistem obstale na najmanj enaki (nizki) ravni.
