»Za tale tek je treba biti pa že kar malo hribovca,« je bila malce navihana, zagotovo pa najbolj slikovita in posrečena pripomba Nejca Kuharja, potem ko je včeraj sredi dopoldneva že sedel pri koči na Kokrškem sedlu, na pol poti v dolino. Zadnji od udeležencev 16. gorskega teka na Grintovec pa so tedaj grizli muke zadnjih metrov Strehe vrhnjega predela malce v meglo zavitega očaka Kamniških Alp. Kuhar je namreč na vrh pritekel kot drugi za Kenijcem Kosgeijem z najboljšim slovenskim časom doslej, blizu rekordni časovni znamki pa je bila tudi kraljica Grintovca Mateja Kosovelj.
Hitra hoja proti teku
Fascinantna dva kilometra vertikale gorskega teka na Grintovec sta tudi letos privabila 230 tekačev iz 14 držav. A ne zgolj zaradi tega, ker tek sodi v sklop tekem svetovnega pokala IAAF v gorskih tekih. Tek je odprt za vse, ki nam je hitrolazenje v hrib svojevrsten izziv.
Čas in trasa imata na Grintovcu svojevrsten pomen. »Ker je bilo zaradi vremena kar nekaj možnosti, da bi bil tek skrajšan do Cojzove koče, to ne bi bil več poseben izziv. Znamka in motiv za nas tekače sta Grintovec in seveda dosežen čas,« je smisel mnogih povzel Kuhar. Tekač in turni smučar, dolga leta doma v bližnji Kokri, dolini na jugozahodni strani Grintovca, je na vrh hišne gore med vremensko neustrašne planince zmogel v času ure, dvajset minut in sedmih sekund. Nepredstavljivo za planince, vajenih markiranih pet ur.
»Sicer je po svoje vseeno prvi pod ena dvajset ali enaindvajset, saj tako hitro še noben Slovenec ni prišel do vrha. Malo pa me žre, ker nisem že prej pogledal na uro kot pa šele v zadnjih 50 metrih in prepozno ugotovil, kako blizu sem. Devetih sekund nisem zmogel nadoknaditi,« je malce potožil Kuhar, poznan tudi kot rekorder Triglava (Krma–Triglav–Krma v dveh urah in 25 minutah). Kenijec Isaac Kosgei Torotich je mejo ure in dvajset minut presegel za 30 sekund. »Tekel sem vso pot do vrha, tekač za mano je le hodil in delal ogromne korake. Kaj takega še nisem videl,« se je čudil kenijski atlet, tudi kralj teka na Grossglockner/Veliki Klek, ki je vodstvo ubranil z zadnjimi močmi, v dolini pa je navduševal mlade tekače kot veliki zvezdnik. Je prvi temnopolti kralj Grintovca.
Vreme jih ni oviralo
Kraljica Grintovca, kar rada sliši, je znova Mateja Kosovelj. Še bolj kot pri Kuharju (dosegel je sedmi čas vseh časov, rekord Novozelandca Wyatta 1,15:43 je morda večen), je bil govor o času Primorke 1,32:38. Rekord Čehinje Anne Pichrtove je namreč 1,31:50. Debata med številnimi tekači je poleg sreče z vremenom slonela na spremembi trase. Letošnji tek na Grintovec je namreč prvič v spodnjem delu potekal z desnega brega mimo Plečnikovega dvorca, ki ima dva metra več višinske razlike in je za okoli 250 metrov daljša kot legendarna pot od Doma v Kamniški Bistrici. In prav tu, v tej razliki, ki znese teoretično več kot Matejinih 48 sekund, so se lomila mnenja odločitve izjemno zagnane organizacijske ekipe z Dušanom Papežem, ki je tek s srčnostjo naredila za praznik vse doline Kamniške Bistrice. »O času nisem razmišljala, le tekla in hodila sem. Morda je oče Edvin imel čas z rekordom v glavi, a me ni obremenjeval s tem. Morda bo čas zame zanimiv čez leta, ko bom dojela doseženo. Ko se zdi preprosto, je vse samoumevno. Meni bi bilo najbolj hudo, če zaradi vremena ne bi zmogli pripraviti teka do vrha. V očeh organizatorjev sem videla njihove želje, kaj jim to pomeni. Vreme smo imeli nato kot nalašč, le na drsečih skalah smo morali biti previdni,« je med potjo čebljala 26-letna Primorka, ki bi najraje videla, da bi kamnito pot malce obdelali in jo naredili bolj tekaško, od vsega vzdušja pa jo je najbolj navdušila pripomba planinke med vzponom: »O, poglejte, prva punčka gre.« Ja, Mateja je prava kozoroginja, ki ji je bila včeraj kos le peščica hitrih. Le 18 tekačev je, kar je največ doslej, teklo hitreje od ure in pol. In zanimivo, da gorski reševalci kljub temu, da na vrh gore lezemo v lahkih športnih copatih in golorokih majicah, niso imeli dela. »Glavna težava v gorah je v glavi in sposobnostih, ne v copatih,« je modro ugotovil reševalec Matjaž Ravnikar na najbolj fascinantnem teku v Evropi. Do naslednjega tedna, ko v Susi v Italiji pripravljajo tek s tremi kilometri vertikalne višinske razlike na mah. Kar veliko »norcev« z Grintovca se bo podalo tudi tja gor.
