Toda to je le pojasnilo o mojih stališčih do tega – na vprašanje g. Cerarja pa odgovarjam z nasprotnim vprašanjem: menda ne mislite, da bi bilo treba glasove tistih volilcev, ki so bili tako ali drugače zavedeni, razveljaviti? In še pomembnejše vprašanje: koliko pa je po vašem mnenju volilcev, ki niso bili v predvolilni kampanji z ničimer zavedeni? Po mojem mnenju takega sploh ni, ker nihče med nami nima ne možnosti ne sposobnosti, da bi lahko zanesljivo preveril vse, kar volilcem stranke in kandidati lepega ponujajo. Bodimo raje malo bolj realni.
Zelo pa se g. Cerar moti, ko trdi, da veljavni zakon obsojencem preprečuje opravljanje funkcije poslanca. Zakon določa le, da poslancu, ki je to funkcijo že nastopil, funkcija preneha, če je kasneje obsojen na daljšo zaporno kazen – pa še v tem primeru le, če parlament ne odloči drugače. Če je nekdo že kandidiral kot pravnomočno obsojen in so volilci to vedeli, pa so ga kljub temu izvolili, pa ni nikakršnega dvoma (to je prav v Dnevniku zelo jasno ustavnopravno utemeljil dr. Andraž Teršek, ne jaz), da je ljudskemu izvoljencu treba omogočiti, da bo funkcijo ljudskega predstavnika v parlamentu lahko tudi nemoteno opravljal.
Vsaj dokler ne bi zakon morda določil drugače. Toda spreminjati zakon pod pritiskom enega konkretnega primera je lahko zelo sporno in problematično. Na razpolago je mnogo preprostejša rešitev tega konkretnega primera: sodišče (vrhovno ali ustavno) naj Janši prekine izvrševanje zaporne kazni, dokler ne bo vsaj znotraj Slovenije dokončno odločeno o tem, ali bo njegova obsodba obstala ali ne.
Najkasneje v pol leta bo to jasno. Do takrat se bodo pa politične strasti – pod neusmiljenim kladivom na teh volitvah jasno izražene ljudske volje – gotovo toliko umirile, da bo možno sprejeti tudi razumen in z ustavo skladen zakon o tem, kaj narediti z zapornikom, ki je bil izvoljen za poslanca.
Matevž Krivic
