Iz zadrege glede izbire dogodkov utegne komu pomagati opazen programerjev nagib: festival rad zbira zvezdnike vseh vrst (kolikor mu to omogočajo razpoložljive finance), najsi tudi ob organiziranju takšnih nastopov večkrat pokaže, da glasbe ne dojema kot snovi z vsakokratno novo izpovedjo, ampak vidi v njej predvsem senzacijsko priložnost; reklamno festivalsko geslo »središče vaših doživetij« se lahko bere kot »središče vaših nakupov«. A četudi na primer gala večeri v resnici niso posvečeni umetnosti, temveč znižani fantazmi njene reprezentacijske dovršenosti, lahko z vrhunskim izvajalcem vendarle postanejo bleščeče zgoščen namig na bistveno. Tak je bil nedvomno operni koncert z Elīno Garanča, kljub vsej predvidljivi zloščenosti pevkine storitve. Nekaj podobnega, če ne celo še sijajnejšega, naj bi se nam obetalo tudi v baletnem polju – tako je bilo vsaj pričakovati iz imena ponedeljkovega večera v Križankah, naslovljenega Gala baletni večer svetovnih zvezd. Toda videti je bilo kaj malo svetovljanskega in zvezdniškega.
Triurni niz pretežno rutinerskih nastopov, dopolnjen z orkestrsko samostojno, a že kar uspavalno odigrano baletno glasbo iz Ponchiellijeve Gioconde – tudi v spremljanju plesalcev so radijski simfoniki pod taktirko Aleksandra Anisimova ves čas nihali med razpuščeno medlostjo in hrupno poskočnostjo hitrih končnic –, je deloval kot neambiciozen »produkt« v baletnem svetu sicer precej razširjene gostovalne podjetnosti, ki se ji v času zunaj gledališke sezone prepuščajo ad hoc združeni člani baletnih ansamblov z raznih vetrov. Priče smo bili prepletanju baletnega pojma s sejemsko atraktivnostjo, torej festivalskemu programiranju po reklu panem et circenses (za razprodane Križanke). Festival nima ne umetniškega vodje v pravem pomenu besede ne glasbeno poučenega osebja. Knjižico celotnega poletnega programa in – domnevam – tudi ureditev zgibanke k baletnemu večeru je zaupal znani slovenski glasbeni agentki in muzikologinji, ki med drugim ne zna naslavljati Wagnerjeve tetralogije in sloveniti nekaterih imen svetovno znanih ustanov. Publikacija obravnavanega večera je sramotno (tudi jezikovno) skrpucalo; med drugim je Ponchiellijev omenjeni odlomek razglašen kar za finale Gioconde, skladatelj Rimski-Korsakov pa preimenovan v Aleksandra.
Spored baletnih odlomkov je bil dolg po minutaži, še daljši zaradi kake novejše koreografske cenenosti, najdaljši pa zaradi skoraj popolne odsotnosti izstopajočega izvajalskega sloga – z njim mislim osebnostno karizmatično poveličanje kanoniziranih koreografskih primerov. Ob večini plesalskih imen so bili navedeni bolj ali manj zveneči ansambelsko-pedigrejski nazivi, vendar je izvedbeni vtis večkrat ostajal blizu običajne revialne ali celo šolske produkcije, med drugim uvodoma z nedoraslostjo zahtevni tehnični vsebini (mladi Giacomo Bevilacqua v Duhu vrtnice), v nadaljevanju pa z neponotranjeno naučenostjo koreografije (Alonsova Carmen Viktorije Ananjan, pozneje tudi nelebdeče Giselle), s praznimi razmerji med pari pas de deuxov in večkrat povprečno moško partnersko podporo oziroma z napakami (zlasti v zaključevanju skokov in vrtljajev). Tako se je večer še najbolj razgrel ob nekaterih učinkovitih, čeprav ne nujno grandiozno uresničenih tehničnih bravurah iz Korzarja (Yolanda Correa in Yoel Carreno) in Don Kihota – ta sklepna točka je prinesla tudi najbolj izbrušeno moško variacijo (Dinu Tamazlacaru). Z nekaj dramske in čustvene izživetosti pa sta se izkazala Bolšojeva prvaka Anastazija Gorjačeva in Dmitrij Gudanov v Onjeginu, ki ga je koreografiral Vasilij Medvedev, sicer tudi umetniški vodja in režiser obravnavanega dogodka.
