V zasavski premogovnik Rudnika Trbovlje-Hrastnik sem se prvič spustila marca, ob rudarski stavki v jami. Takrat je bilo ozračje napeto, zaskrbljeni pogledi knapov v jami, kjer so preživeli noč, pa so verjetno naredili še bolj strah zbujajoč vtis. Minulo soboto sem se spet odpravila v jamo. A tokrat med vesele in nasmejane obraze zasavskih rudarjev, ki so pomagali pri organizaciji Jamatlona, teka čez ovire po rudniku.

Marsikdo se me je kljub športni opravi in kolesarski čeladi na glavi še spomnil od marčevskih srečanj ob stavki. »Ti pa jamo že poznaš, to bo mala malica,« so me bodrili na startu pred Ajnzerjem, trboveljskim vhodom v rov, po katerem smo morali priti do rova Barbara v Hrastniku. Pet kilometrov in nekaj ovir. Ne sliši se tako naporno. Vendar pa so razmere v rudniku tiste, ki narekujejo tempo teka. Temperatura okoli 12 stopinj Celzija, tema, vlaga, prepih, neraven, ponekod blaten in spolzek teren, pa še tračnice sredi rova odigrajo pomembno vlogo – ob dejstvu, da smo bili oblečeni v dolge hlače in majice z dolgimi rokavi, obuti v pohodniške čevlje in opremljeni s (kolesarskimi) čeladami in naglavnimi svetilkami. Bomo videli, kako bo šlo, prireditev je rekreativna, nihče ne tekmuje z drugim kot s samim sabo, smo si rekli člani naše trojke – poleg mene še dva domačina, »Trbovc« in »Hrasnčan«, a ravno tako kot jaz ne ravno domača v premogovniku.

Ko je rudarska oprema ovira

Pred nami so se pod zemljo v Hrastnik z enominutnimi razmiki podali jamatlonci posamezniki, mi smo startali kot prva trojka. Pred startom še enkrat preverijo, ali imamo vsi dobro nameščene naglavne svetilke in čelade, in nas opremijo še z jamskim samoreševalcem, ki si ga obesimo čez ramena. Dajo znak za start in za nami zavpijejo knapovski »Srečno!«, mi pa stečemo v temo. Prvih nekaj metrov smo se privajali na okolje, a kaj dosti časa za to ni bilo, saj nas je že po kakšnih 150 metrih čakal rudar in nas usmeril na prvo oviro. Preplezati smo morali v bale zvite gumijaste trakove. Brez težav smo stekli čeznje proti vratom, ki so odpirala pot v 350 metrov dolg vpadnik. Da tek navzdol ni bil preveč preprost in dolgočasen, smo morali teči sklonjeni pod mrežo, na dnu pa nas je čakal jamski voziček, skozi katerega smo pot nadaljevali po starem jamskem rovu in čez nekaj sto metrov teka po lužah in blatu spet naleteli na jamske vozičke. Tokrat so bili postavljeni v vrsto, mi pa smo jih morali preplezati tako, da smo prestopali iz vozička v voziček. To pa je že bila tista prava ovira, ki terja čas in nekaj spretnosti.

Spet je sledilo nekaj sto metrov teka, postajalo nam je vse bolj vroče, izpod čelad so tekle potne srage. Končno smo pritekli do postaje z vodo, se malce osvežili in kar s plastenkami v rokah stekli do vrat, za katerimi smo vnovič naleteli na jamski voziček, ki smo ga zdaj morali potiskati. Fanta sta pokazala svojo moč, tako da smo hitro nadaljevali pot po rovu, dokler pojava pred nami proti Hrasnčanu ni vrgla lopate. Šele ko se je ustrašil, je spoznal, da mu je pot prekrižal navihani jamski škrat Perkmandeljc. Tu smo vsi jamatlonci preživeli krst in šele nato smo smeli odteči po rovu do naslednje ovire – prenašanja jamskih podpornikov in jamskega loka.

Najtežja ovira je že kar tam

Med tekom po dolgem temnem rovu sem ravno na glas razmišljala, kako čudno je, da se nismo kje plazili tudi skozi kakšno cev… In glej ga zlomka, to nas je čakalo pri naslednji oviri, ki je po občutku že morala biti med zadnjimi. Na zadnjih 800 metrih, kolikor jih je bilo po besedah knapov še pred nami, nas je res čakala le še nosilna gondola za prevoz ponesrečencev, v katero sva se dva usedla, tretji pa jo je potiskal. Za marsikoga največja ovira, tudi za nas, pa je bil še zadnji, 280 metrov dolg in zelo strm vzpon po vpadniku rova Barbara, kjer smo spet zagledali sonce.

Precej manj umazani in blatni od pričakovanega, a veliko bolj zasopli, smo se strinjali, da je Jamatlon izkušnja, ki je prihodnje leto ne gre zamuditi. Čeprav je tek po premogovniku z vso potrebno opremo že sam po sebi ovira, bi morda naslednjič želeli preplezati še kakšno oviro več ali pa se soočiti z za odtenek zahtevnejšimi nalogami.