O Karlu Erjavcu je govor, kakopak. Ko se je odločneje pojavil na politični sceni, tega bo sedaj enajst let, je bil uvrščen med drugoligaše. Nikdar sicer nisem razumel, po kakšnih kriterijih (morda glede na frizure itd.?) se te kvalifikacije zgodijo, so pa primerljivo bizarne, kot če kdo za nogometnega igralca v slovenski ligi reče, da ni za »veliko sredino«. Da ni za Maribor ali Olimpijo, temveč kvečjemu za Velenje. Gospod Karl, kljub temu da kot eden redkih zna francosko, je pridobil etiketo »afnpoldeta«. Bizarneža, ki poveljuje upokojencem, čeprav je od njih mlajši vsaj za eno generacijo. Posebneža, ki pestri politični prostor s svojo izgovarjavo, oziroma kvečjemu prebrisanca, ki se zmore iz prostodušneža hipoma spremeniti v užaloščenega čuka z ovlaženimi očmi oziroma kalimera. Sem ter tja je še odbil kak poskus puča v stranki in po potrebi vskočil v vlogo kakršnega koli ministra. Sicer pa nič bistvenejšega. Domnevno benigen lik. Ne za »veliko sredino«. No, enajst let po tem, ko je prevzel DeSUS, kar je sicer njegova četrta stranka (SKD, SLS, LDS), lahko družno ugotovimo, da je Karl Erjavec najbolj formiran domačijski politik. Neke vrste številka ena. Prva »đomba«. Predvidljivo cinična pripomba k taki trditvi bi bila, da država, v kateri je Karl Erjavec prva politična faca, ne more biti kaj prida.
Že mogoče, a spet je na voljo nogometna umnost, ki pravi, da je osnovno tekmovanje vendarle domače prvenstvo oziroma da če ne zmoreš gostovanja v Kidričevem, tudi v Milanu od tebe ne gre pričakovati več. Kajti pravila v »velikem svetu« niso drugačna od naših lokalnih. Jazbečarji se obnesejo povsod. Erjavec pa spominja tudi nanj. Igra z nizkim težiščem. Stabilno. Skrbi za pozicijo. Vedno ima pokrit hrbet. Zna sicer biti tudi ofenziven, a dejansko je čakač, ki kot da mora najprej dobiti udarec, da dobi legitimiteto za kontro. Nadgradil je staro osnovnošolsko besedno dvobojevalno finto, ko na vsako pripombo nasprotnika odvrneš: »To si ti, kaj sem pa jaz?« Njegova stalna pripravljenost na igranje te sicer zna živcirati, a dva TV-dvoboja z Jankovićem minuli mesec sta bila vendarle preslastna. Najprej je na očitek, da sprevrača besede, ljubljanskemu županu dejal, da je pravljičar, potem mu je pa na zadnjem soočenju svetoval, naj ne udriha brez potrebe čez nekdanjega zdravstvenega ministra, ker gre za vrhunskega urologa in ker »ne veš, kaj bo s tvojo prostato«.
Na svetovnem prvenstvu v nogometu za najboljšega po navadi razglasijo igralca iz zmagovalne ekipe. V primeru slovenskih volitev je to hočeš nočeš Erjavec. Ne glede na izid, ki je bil med nastajanjem tega zapisa še neznanka.
