»To je bila epska etapa. Veliko let sem sanjal o deževnem Roubaixu, dočakal sem ga danes na Touru. Ko sem zjutraj videl deževno vreme, se mi je samo smejalo. To je moja najlepša zmaga,« je bil po petem dnevu Toura v legendarno zahtevnih razmerah navdušen Nizozemec Lars Boom. Dež, mokre tlakovane ceste, blato, bitka brez usmiljenja, padci, okvare, kri, zmaga heroja Booma, impresivna vožnja Vincenza Nibalija v rumeni majici ob boku specialistov severnega pekla Fabiana Cancellare in Petra Sagana, skoraj triminutni zaostanek strahopetnega Alberta Contadorja in odstop nerodnega Chrisa Frooma je le del tega, kar bodo pomnili mnogi.
Organizatorji so z vključitvijo tlakovanih odsekov (15 km) med belgijskim Ypresom in Arenbergom želeli, da bo Tour dobil vsestranski in kompleksen kolesar, ne pa zgolj odličen hribolazec ali kronometrist. Prava drama v dežju severnega pekla. »V dežju je potrebne stokrat več spretnosti in sreče kot v suhem,« je izjavil Boom (Belkin), visokorasli Nizozemec z dolgoletnimi izkušnjami iz ciklokrosa, ki se je šele nekaj kilometrov pred ciljem otresel spretnega Vincenza Nibalija in njegovega najmočnejšega med izvrstnimi pomočniki, bivšega gorskega kolesarja Jakoba Fuglsanga. Oba nekdanja kralja Vršiča. »Nisem mislil na majico, le na vožnjo. Razmere so bile povsem drugačni kot na suhem ogledu, a prišle so prav izkušnje s 'Strade Bianche'. To je bilo fantastično delo celotne ekipe, sem v dobri formi, a niti malo nisem mislil, da bom pred Cancellaro, Contador pa tako daleč zadaj. Ne zganjam evforije, do gora je še daleč, do Pariza še dlje,« miri Nibali.
Primer Arenberg bo zagotovo zapisan med najbolj legendarne etape Toura moderne dobe. O odpovedi ni bilo govora. Šteli so izkušnje, pogum, spretnost, taktika. Drama za mnoge se je začela že daleč pred startom. Strah pred spolzkim kolovozom z blatom in vodo je naredil svoje. Tudi specialisti, kot petkrat tudi Koren, aprila že deset let niso vozili v tako zahtevnih razmerah. Že daleč pred prvim odsekom kock so padci (Demare, Kristoff, Martin, Kittel, Degenkolb) hromili apetite in napovedali dramo, katere vrhunec je odstop največjega osmoljenca Chrisa Frooma (Sky). Padel je že dvakrat, ko se tlakovani odseki še začeli niso. Bogati Sky bo očitno uspešno reševal Richie Porte.
Vse ekipe so vedele, da bo Arenberg ena odločilnih etap, in vložki so bili ogromni. Od posebnih ogledov do opreme. Astana je imela na vsakem odseku pripravljena po dva spremljevalca z rezervnimi obročniki. Torej dodatnih 20 ljudi! Vložek se je povrnil. Tudi pri Cannondalu so z neuničljivim Petrom Saganom upali na etapno zmago in morebiten prevzem rumene majice. Primorski lev Koren in njegova druščina so vozili specialna kolesa, narejena za traso Roubaixa, z 28-milimetrskimi gumami (normalno 23), natlačenimi z le petimi bari (12). »To je bila ena boljših potez mehanikov in vodstva. Sicer smo v začetku porabili več energije, a je šlo potem laže. Tako skozi ovinke nismo imeli toliko težav kot drugi, ki so ležali na vsakem krožišču,« je opisoval Kristijan Koren.
Tudi po taktični plati ni bilo nobenih naključij, da so bili spredaj kolesarji ekip nizozemske Belkin, belgijskih Omega (Kwiatkovski) in Lotto (Van den Broeck) ter tudi Cannondale: »Izkazalo se je, da je bila modra tudi taktična odločitev, da narekujemo ritem in Sagana pripeljemo povsem spredaj na prvi tlakovani odsek. Dobro smo vedeli, kot očitno tudi Astana, da se tam lahko v koloni na sredini kolovoza pelje le eden. Drselo je kot na ledu. Sam sicer nisem imel prav močnih nog in sem prej, kot bi si želel, opustil oporo Saganu, toda smo preživeli. Mnogi so nasrkali. Mokre kocke so bil nova izkušnja tudi za velike, kot je Cancellara. Vsi so v en glas potožili, da so razmere nenormalne. Vse predvsem zato, da ste po TV zagotovo videli spektakel. Mi smo tvegali glavo.«
Za podkrepitev boja brez usmiljenja je impozanten tudi podatek povprečne hitrosti – 47 km/h. Zelo redko dosegljiva v idealnih razmerah. Zato ni čudno, zakaj je karavana na tlakovani poti severnega pekla razpadla na prafaktorje: na male skupinice in velike časovne razlike, kar najbolj boli previdnega Contadorja.
Karavana se bo že danes med Arrasom in Reimsom (194 km) vrnila v bolj običajni ritem sprinterskih dni, a bitka pri Arenbergu je zagotovo pustila posledice na karavani. Številni se bodo ubadali s celjenjem ran, nekateri, kot Contador, tudi duše. »Za nas je zelo pomembno, da smo ostali celi. Kot je dejal Peter, ki mu je sicer hudo, ker je zamudil skok Booma, Nibalija in Fuglsanga, kar je bila njegova taktična napaka in lekcija za naprej, a glavno je, da se ob tako hudem tveganju nismo polomili. Danes bomo lahko imeli nove cilje. Tour se ne ustavlja,« je med potjo v hotel opisoval Koren (15 minut za Boomom v cilju, Simon Špilak 22 minut), medtem ko je majica, umazana od blata, skoraj romala v smeti.
»Te majice ni mogoče več oprati,« je pojasnil, a smo ga pregovorili, naj jo shrani, čeprav blatno. A ne zgolj zato, ker podobne etape vsaj pet let ne bodo ponovili. Zanj je imela etapa poseben jubilej. Nekje 34 kilometrov pred ciljem se je števec na njegovem petem Touru obrnil čez 15.000 kilometrov: »To si bom pa seveda zapomnil. Takšnih dni se seveda nikoli ne pozablja.«
