“Na koncu se je vse izteklo dobro. Zelo dobro.” (video)

Izletniška neznanka

Kakor koli, stereotipom in osebnim izkušnjam navkljub, s spoznavanjem novih ljudi David med svojim dvodnevnim raziskovalnim izletom ni imel prav nobenih težav. Na pot se je minuli četrtek odpravil skupaj z dekletom. O občini Logatec sta se pred odhodom poučila s pomočjo uradne spletne strani, nad katero pa nista bila preveč navdušena. Našla sta podstran o turizmu, a kaj, ko je bila zgolj v slovenščini. V tujih jezikih je bilo možno prebrati turistično brošuro, a kaj, ko je bil postopek odpiranja strani tako počasen in dolgotrajen, da sta izgubila voljo, je pojasnil David.

Glede nastanitve si je Španec pomagal tudi s spletno stranjo slovenia.info. Zanimale so ga turistične kmetije, a je našel zgolj eno – Turistično kmetijo Žigon. S pomočjo elektronskega naslova je v angleškem jeziku uredil rezervacijo nočitve in bil vesel hitrega pozitivnega odgovora.

»Priznam, da sem bil sprva kar malce v skrbeh. Spraševal sem se, kaj bova sploh počela v Logatcu? Po glavi se mi je rodilo kup vprašanj, a zdaj sem presrečen, da sem imel možnost spoznati nove kraje. Na koncu se je vse dobro izteklo. Zelo dobro,« David ni skrival bojazni pred izletom v neznano.

Do Logatca sta se z dekletom odpeljala z osebnim avtomobilom, težav z iskanjem poti nista imela, a sta si ob prihodu v mesto vseeno pomagala z navigacijsko napravico na mobilnem telefonu. Tako sta brez težav prispela do vasice Grčarevec in pozvonila na vratih Žigonovih.

Kje so živali?

Odprla jima je ženska srednjih let in jima namignila, naj za trenutek počakata. Ni znala angleško, vlogo dobrodošlice je prevzela lastnica turistične kmetije, gospa Žigon.

»Zelo je bila prijazna. Ko sva jo ogovorila v angleščini, naju je takoj vprašala, ali sva Španca, in od takrat smo med seboj komunicirali v italijanščini. Da se je je naučila v šoli in da imajo na kmetiji veliko italijanskih gostov, ki hodijo lovit ribe na Planinsko polje, je pojasnila.«

Po nastanitvi sta se izvidnika razgledala okoli kmetije. Bila sta razočarana. Resda sta spletno stran turistične kmetije, ki se ponaša z oceno štiri jabolka, opisala kot precej zastarelo, a so bila njuna pričakovanja kljub temu velika: »Imela sva vse, kar sva potrebovala, celo balkon sva imela na voljo. Soba je bila lepo urejena, tudi cena 40 evrov za polpenzion se nama je zdela ugodna. A to ni bila kmetija, ampak penzion. Pogrešala sva domače živali in možnost pomoči pri kmečkih opravilih. Nadejala sva se molže krav, spoznavanja dela v sadovnjaku, hlevu…«

V slogu detektiva

V želji po novih spoznanjih sta jo mahnila v Logatec. Želela sta najti Turistično-informacijski center (TIC), a so se njuni dvomi izkazali za resnične. Že na spletu sta namreč zaman iskala TIC, naletela sta zgolj na naslov turistične pisarne. Zaman sta jo iskala v stavbi občine. S precej truda in s pomočjo telefona sta v sprejemnici neke vile, kjer je tudi turistična agencija in oddajajo sobe, na vratih končno našla nalepljen list z obvestilom turistične pisarne in delovnim časom. Žal sta bila eno uro prepozna, vrata turistične pisarne so zaklenili ob 15. uri.

Nista bila preveč razočarana. Privoščila sta si sprehod skozi središče Logatca in si pri ogledu znamenitosti pomagala z brošuro, ki sta jo našla na stojalu v občinski stavbi.

»Roko na srce, a res ni bilo česa videti. Starejše stavbe niso bile v preveč dobri kondiciji in zdelo se je, kot da v Logatcu ne cenijo zgodovine, ampak bolj stavijo na sedanjost. Tudi nad ogledom drevoreda sva bila razočarana. V brošuri je bil videti bujen, a je bila realnost precej bolj žalostna. Drevje je bilo polomljeno, verjetno zaradi žledoloma. Ogledala sva si tudi vodnjak in od daleč tudi cerkev, saj je v tistem času tam potekala pogrebna slovesnost,« je četrtkovo raziskovalno popoldne opisal David, ki je tudi velik zgodovinski navdušenec.

Kraljevska večerja

Pika na i sprehodu je bil postanek Pri sladoledarju, zatem sta izvidnika sedla v avtomobil in se odpeljala do gradu Logatec, o katerem sta prav tako brala v brošuri. »Lep je bil videti, očitno so ga obnovili, a je bil zaprt za javnost. Pričakoval sem, da si bom lahko v njem ogledal muzej in tako bolje spoznal zgodovino kraja. To mi je res manjkalo,« je bil iskren David.

V kavarnici v Grajskem parku Vitez, kjer je bilo vzdušje zaradi igral in mladih družinic precej bolj živahno, sta si z dekletom privoščila pijačo.

»Bilo je prijetno, občudovala sva skupinico žensk, ki je nedaleč stran vadila jogo, pa tudi z mlado natakarico, ki je bila sprva začudena, kaj neki tujca počneta tam, smo se lepo sporazumeli v angleščini.«

Večer je minil v znamenju obilne večerje pri Žigonovih. Gospa je svoja gosta razveselila s slastnimi domačimi dobrotami: govejo juho z ravioli, mesno ploščo z različnimi vrstami mesa in klobaso, paniranimi bučkami, ki so v Davidu pričarale nostalgijo po mamini kuhinji, ter krompirjevo prilogo. Pika na i je bila izdatna sladica – manjši krof in palačinka s čokolado.

»Uh, kako zelo sva se najedla! Zredil sem se za kilogram in pol! Res je bilo okusno. Kot bi kuhala moja mama! Le porcije so bile preobilne... Tudi ob kapljici refoška sva zelo uživala, čeprav zelo redko pijem vino,« Španec ni skrival navdušenja.

Na potep

Pred spanjem sta si z dekletom omislila še sprehod po Planinskem polju. »Krasno. Zrak je bil odličen, le zaradi močvirja sva morala biti zelo pazljiva, saj se je začelo temniti,« sta opisala večerno izkušnjo. Petkovo jutro sta začela z obilnim samopostrežnim zajtrkom, zatem sta plačala račun nastanitve in se poslovila od gospe Žigon. Avtomobil sta še vedno pustila na parkirnem prostoru in se s kolesi, ki sta jih pripeljala od doma, odpravila na enourni kolesarski potep. Kolesarsko pot čez Planinsko polje, o kateri sta se poučila iz letaka, ki sta ga prejela v turistični kmetiji, sta opisala kot zelo prijetno in dobro označeno.

Zadnji postanek v Logatcu je bila turistična pisarna. »Mlada gospodična, s katero smo govorili v angleškem jeziku, je bila zelo gostoljubna, a sem pogrešal več koristnih informacij glede kraških podzemnih jam. Želel sem si ogledati kakšno, a mi je gospodična predlagala obisk Škocjanskih jam. To se mi je zdelo precej nenavadno, saj sem bral, da je Logatec raj za jamarje. Menda imajo registriranih okoli 450 jam. Tudi spletni odgovor jamarskega društva Logatec, kamor sem že od doma poslal vprašanja v zvezi z možnostjo ogleda katere od jam, je bil precej skop in brez informacij glede kontaktnih oseb jamskih vodnikov. Kot da se ne zavedajo, da imajo kaj ponuditi turistom...«

»Jamarski« načrt torej ni bil uspešen, zato pa sta bila izvidnika precej bolj navdušena glede namigov ogleda Hotedršice, o kateri sta prav tako že prej brala v brošuri. Izlet se je izkazal za odlično izbiro. Z velikim zanimanjem sta si ogledala Tomažinov mlin in vaško arhitekturno posebnost zemljanke.

Kosilo sta si po priporočilu gospodične iz turistične pisarne omislila v Gostilni Turk. Da bosta tam lahko okusila številne slovenske dobrote (te jima je celo napisala na list papirja: od žgancev, praženega krompirja, klobas, žlikrofov, potice, štrukljev....), sta pojasnila.

Kot v raju

Res je bilo tako. Porciji žlikrofov – z jurčki in gorgonzolo – ter pršut za predjed so šli obema v slast. »Zelo sva bila zadovoljna, prvič sva jedla žlikrofe. Odlični so bili! Ob koncu kosila naju je natakarica razveselila še z brezplačnim refoškovim likerjem,« sta bila zadovoljna. Petkovo popoldne sta naša popotnika začinila z vožnjo do Medvedjega Brda in obiskom kmetije odprtih vrat Šinkovc. Tudi slednjo sta našla v turistični brošuri in imela kar nekaj težav, da sta jo našla. Do cilja so jima pomagali domačini, ki sta jih srečala ob gozdni poti. Niso znali angleško, a so se vseeno sporazumeli – s pomočjo kretenj.

»Najin trud in vztrajnost sta bila v celoti poplačana. Kmetija naju je prevzela s pravim živalskim kraljestvom. Videla in božala sva lahko vietnamske pujske, bike, krave, zajce, mačke in pava. Enkratno doživetje sredi čudovite narave. In kakšnega nepozabnega razgleda sva bila deležna! Celo Triglav se je videl v daljavi!«

Tudi glede prijaznosti mladih gostiteljic – sester David ni skoparil s pohvalami. Lepo je bilo kramljati z njima o živalih, celo mačjega mladiča sta nama hoteli podariti, je povedal.

»Res sva uživala. Težko je verjeti, da tako majhne vasice skrivajo toliko zanimivosti. Še se bova vrnila, a ne v središče Logatca. Tam se ne da veliko početi, raje bova vnovič obiskala Hotedršico, Medvedje Brdo in Planinsko polje. Predvsem takrat, ko bo poplavljeno, saj me zanima, kako bo to videti...« je vtise strnil Španec.