Morda je tu na mestu tudi primerjava z znano zadevo balkanski bojevnik: tam smo bili skoraj vsi prepričani, da so obtoženci krivi, pa so bile vendar (vsaj pri prvem sojenju) obsojene le majhne ribe, velike pa zaradi domnevnega nespoštovanja strogih pravnih pravil oproščene (kako bo drugič, še ne vemo) – tu smo pa tudi mnogi prepričani, da je Janša pri zadevi Patria še kako imel prste zraven, ampak »ljudsko prepričanje«, tudi če je večinsko, za obsodbo še ni dovolj: potrebni so dokazi, pa tudi zakonito izpeljan postopek. In pritisk na vrhovno sodišče, naj ne glede na resne strokovne kritike ugodi večinskemu »ljudskemu prepričanju«, ni v zadevi Patria nič manj hud in nič manj nestrokoven kot politična kampanja nekritičnih Janševih privržencev. Ker se prvi od teh dveh pritiskov ne izraža na ulici, ampak predvsem skozi medije, še beseda o tem.
Tako je bil na primer v tem časniku 18. junija objavljen komentar »Politiko čim dlje od ustavnega sodišča«, kjer si je avtor dovolil brez argumentov razsojati o tem, kateri od devetih ustavnih sodnikov so v zadevi Patria odločali strokovno, kateri pa politično. Pri tem ne mislim na drugi del članka, kjer trem sodnikom (Petriču, Deisingerju in Zobcu) očita nekatera pretekla zunajsodna, poudarjam, zunajsodna ravnanja, ki so tudi po mojem mnenju bila sporna in so gotovo škodila njihovemu zunanjemu »videzu nepristranskosti« – to pa še nikakor ne pomeni, da so bili ti sodniki tudi res pristranski (ali celo nestrokovni) pri sojenju v zadevi Patria. Njihova ločena mnenja so bila že v Dnevnikovem poročilu o tej odločbi ustavnega sodišča (istega dne) bralcem predstavljena pomanjkljivo in nejasno, še zlasti Zobčevo in Petričevo. Šele po korektni, čeprav kratki predstavitvi teh ločenih mnenj bralcem bi jih novinarski komentator potem smel kritizirati – a tudi potem seveda z argumenti, ne pa tako, kot je bilo storjeno tukaj: s trditvijo, da so trije ustavni sodniki »povsem izgubili kompas in so poteptali vse tisto, kar naj bi predstavljalo ustavno sodišče«. Edini »argument" za to »novinarsko sojenje trem ustavnim sodnikom« je bil, citiram: »saj je bilo jasno, da Janševa pritožba ni bila zrela za odločanje na ustavnem sodišču«. Devet ustavnih sodnikov se je nekaj dni ali tednov mučilo s tem izjemno zahtevnim strokovnim vprašanjem in o tem na koncu napisalo dolge strani tehtnih in visoko strokovnih utemeljitev (tako za kot proti) – potem pa pride novinar in z enim stavkom vzvišeno »razsodi«, kdo ima tu edini prav, kdo pa je »izgubil kompas«. In to s »prepričljivim« argumentom, da je to tako in tako vsem jasno.
Oprostite, sam sem bil in postajam (ob Janševih nesramnih in nedopustnih napadih na sodstvo) celo vedno hujši Janšev politični nasprotnik – kljub temu pa v tem specifičnem vprašanju skoraj v celoti podpiram ločena mnenja sodnikov Zobca, Deisingerja in Petriča kot bolj skladna s črko in duhom ustave kot mnenje večinske šesterice, ki pa mu prav tako ne odrekam tehtne in strokovne utemeljitve. Pravo – in ustavno pravo še toliko bolj – namreč ni matematika, kjer je dve in dve vedno točno štiri, ne več in ne manj. Ustavnopravna vprašanja pa so lahko tako zahtevna in zapletena, da se na ustavnih sodiščih po vsem svetu, ne le pri nas, včasih odločajo celo komaj s 5 : 4 – in novinarjem potem ne pride na misel, da bi se postavljali za vzvišene razsodnike (brez argumentov) nad ustavnimi sodniki svoje države.
Vprašanje, ali je prvostopna sodba v zadevi Patria zakonita ali ne, je pa vendarle precej lažje od gornjega zelo zapletenega ustavnopravnega vprašanja (ali o tem lahko izjemoma odloči kar ustavno sodišče, ne da bi se poprej izreklo vrhovno sodišče). Glede na prepričljivost argumentov, navedenih že v ločenih mnenjih iz odločanja ustavnega sodišča, ne vidim realne možnosti, da bi vrhovno sodišče lahko odločilo bistveno drugače. Seveda si mora za to pomembno odločitev vzeti potrebni čas – dokler o tem ne odloči, kakor koli že, pa bi moralo takoj zadržati (oziroma sedaj vsaj prekiniti) izvrševanje strokovno zelo sporne Janševe obsodbe. Če tega ne bo storilo in to takoj, bo v mojih očeh soodgovorno za še dodatno popačenje predvolilne kampanje, v kateri voditelj ene od najmočnejših strank ne bo mogel enakopravno sodelovati. Sodnik, ki ni sposoben hitro (v eni uri ali vsaj v enem dnevu) presoditi in odločiti, kje v takem specifičnem in zaradi potekajoče volilne kampanje nujnem primeru grozi večja škoda - ob začasnem zadržanju izvršitve sporne sodbe ali ob njenem nezadržanju (ne glede na kasnejši končni izid tega sojenja!), po mojem mnenju ni dorasel funkciji vrhovnega sodnika.
Matevž Krivic
