Po pravici povedano – ne vem. Že ko smo ustanovili založbo, se nam ni niti približno sanjalo, da bomo čez deset let tu, kjer smo danes, in da bomo imeli v katalogu tolikšno število izdaj ter dogodkov, povezanih z založbo. Nemogoče je povedati, koliko časa bomo še prisotni. Nobene dolgoročne vizije nimamo. Kar nas navdihuje in pelje naprej, je glasba, v kateri uživamo in za katero imamo občutek, da bi morala najti svoj prostor na nosilcu zvoka. Edino vodilo je čim bolje delati, izdajati dobre albume – in kamor nas to pripelje, nas pripelje.
Omenili ste katalog izdaj. Koliko se jih je nabralo v tem času?Moonlee Records je do danes izdal triintrideset albumov.
Torej bi lahko rekli, da ste na 33 obratih?Tudi lahko – in upamo, da pridemo vsaj na 45.
Iz kakšne vznesenosti je prišlo do zamisli o založbi in njene poznejše realizacije?Vznesenosti je treba dodati še besedo »potreba«. Člani skupine Analena smo se v nekem trenutku odločili, da bomo svoj naslednji album izdali v samozaložbi in s tem prevzeli odgovornost za njegovo usodo v svoje roke. V teh razmišljanjih nismo bili sami – praktično sočasno so se s podobnimi vprašanji ukvarjali tudi prijatelji iz benda Lunar. Združili smo se v ideji, da ustanovimo neodvisno založbo, ki bo takšnim, kot smo mi, ponudila podporno okolje oziroma nekaj več, kot so ponujale založbe, ki so v tistem trenutku obstajale. Šlo je za spontano odločitev, ki je kmalu dobila učinek snežne kepe. Takrat res nismo mislili, da bomo danes na 33 obratih.
Ali je pri tem kaj vplivalo tudi dejstvo, da je danes v študiju, ki ste ga dokončali, praktično nemogoče dobiti zaposlitev? Niste namreč edini geograf, ki je končal v rock'n'rollu.Glasba je bila del mojega življenja že od nekdaj, tudi med študijem, pa pred njim in po njem. Založba se še vedno poganja na čisti entuziazem in sam, kot njena gonilna sila, sem ti dve zgodbi nekaj let peljal vzporedno: bil sem zaposlen v panogi, ki sem jo doštudiral, zraven pa vodil tudi vse aktivnosti, povezane z založbo. Šele zadnji dve leti sem se posvetil izključno Moonlee Records. Moram poudariti, da je bila založba že od samega začetka mišljena kot povsem resna zadeva, ne pa hobi. Hkrati smo vedeli, da moramo, ne glede na vse, ostati neodvisni, kar pomeni, da ne bomo mogli živeti od prodaje plošč. Napačno izhodišče bi bilo, da bi se že v začetku obremenjevali s tem, ali bomo dovolj zaslužili, da bi lahko živeli od založbe. To polje smo pustili odprto – če bi v nekem trenutku prišli do točke, ko bi lahko živeli od tega, vse lepo in prav, če ne, pa tudi v redu. To je naša rdeča nit skozi vseh deset let in eden ključnih razlogov, zakaj nam je uspelo narediti to, kar smo, kako smo prišli do pozicije, kjer smo danes. V nobenem trenutku nismo bili odvisni od dobička ali minusa – tako smo se lahko usmerili zgolj v izdajanje plošč in nič drugega.
Ali so projekti pokrili vsaj vložena sredstva?Včasih da, včasih ne. Ker smo imeli vire dohodkov za naša lastna življenja drugje, nismo bili odvisni od prodajnega uspeha nekega naslova. Prav zato mi nikdar ni bilo težko iti v minus, zlasti ne, ker je šlo za projekte, v katere sem verjel. Vso izgubo sem lahko pokril z redno zaposlitvijo. Ko se odločim, da bom neko ploščo izdal, me ne zanimajo stroški ali dobiček – takrat prestopim Rubikon in stojim za svojo odločitvijo. Zgodba o založbi Moonlee Records je zgodba o ljubezni do glasbe in ne o razmišljanju, koliko bom lahko z njo zaslužil. Moram poudariti, da tudi danes ne živimo od založbe. Večji del prihodkov ustvarimo z organizacijo koncertov in drugimi stvarmi, povezanimi z glasbo.
Že omenjeni obrati so bili v marsičem drugačni od sorodnih založb, saj je vaš pogled že takoj segal dlje od novonastalih meja z začetka devetdesetih let.Potovanje in raziskovanje po glasbeni krajini bivše Jugoslavije nas je vedno bogatilo. Nekoč in danes. Vsaj meni – in nisem edini – je veliko dalo in vem, da je dalo veliko tudi številnim neobremenjenim poslušalcem. Osnutki založbe so nastali na relaciji Ljubljana–Zagreb. Torej smo bili že v samem začetku mednarodni oziroma širše povezani. Tako je hitro padla obojestranska odločitev, da izdajamo plošče bendov, ki prihajajo iz nekdanje skupne države. Šlo je predvsem za praktične razloge, saj je v tej regiji primanjkovalo založb, ki bi predstavljale dovolj učinkovito podporno okolje za bolj robne glasbene zvrsti. V Nemčiji je dovolj podobnih založb, kot je naša, zato ni potrebe, da bi še mi izdajali nemške bende; pri nas pa je bila slika drugačna. Moonlee Records tako ponuja zatočišče glasbenikom, za katere mislimo, da si to zaslužijo.
Torej je ena temeljnih predpostavk založbe tudi solidarnost?Zagotovo!
Za jubilej ste izbrali slogan »Še 100 let na 10 let podlage«. Se ne bojite, da bi vas kdo tožil zaradi avtorskih pravic?Ne, ker se naš program imenuje 100 + 10 in ne 10 + 100, četudi je vsota na koncu enaka.
In kako so avtorske pravice urejene znotraj založbe?Založba se ne ukvarja s »publishingom« in ne prevzema avtorskih pravic, ki ostanejo v domeni avtorjev samih. Lastimo si le pravice na fonogramih, vse drugo ostane njim.
Torej je vaša politika, kot je o vas zapisal Bigor, katapult svobode brez iluzij.Strinjam se, saj naš odnos z glasbeniki ni poslovni, temveč temelji na že omenjeni solidarnosti. Z njimi poskušamo vzdrževati čim bolj zdrav odnos, tako da je obema stranema jasno, da lahko skupaj marsikaj naredimo. Založba ponuja podporo, ki bendu omogoča narediti korak naprej. Ne vtikamo pa se v njihove posnetke. Imajo povsem proste roke, da nam prinesejo master in rečejo, da je na njem zabeleženo tisto, v kar verjamejo – in mi jim verjamemo, da je res tako. To je najbolj zdravo izhodišče, saj glasbenik sam najbolje ve, kako bi želel zveneti. Ne potrebuje mene ali nekoga tretjega, ki je morda res več preposlušal, da mu pametuje, kako bi se moralo slišati. Moonlee Records smo namreč ustanovili ljudje, ki igramo v bendih, torej imamo izkušnje igranja v skupini – in mi kot bend nikdar ne bi pristali na pritiske in pogoje s strani. Obstaja pravilo, ki se ga držimo od začetka do danes: pri dogovorih z glasbeniki kot predstavnik založbe glasbeniku ne bom nikoli ponudil pogoja, ki ga sam kot član benda ne bi sprejel.
