Kdo je osamosvojitelj?

V prvi vrsti se seveda postavlja vprašanje, kdo je zares osamosvojitelj. Zastareli Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna samostalnika osamosvojitelj. Pozna ga pa Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, ki ga pojasni takole: »… kdor pripomore k samostojnosti, neodvisnosti države«. Razlaga je nedvoumna. Osamosvojitelj je torej vsak, ki je pripomogel k osamosvajanju oziroma nastajanju neodvisne samostojne slovenske države.

In kdo je k temu kaj pripomogel? Sem je mogoče šteti vse, ki so pomagali razgrajevati prejšnji enopartijski režim in s tem rahljali vezi prejšnje skupne države. Kot laični zoon politikon imam v spominu kar nekaj dogodkov, ki so pripomogli k nastajanju samostojne države.

Spomin mi sega v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je del slovenske kulturne, sociološke in filozofske elite združeval okoli nekaterih revij (Mladinska revija, Revija 57, Perspektive), ki so vznemirjale takratni enopartijski sistem. Vse po vrsti je takratna oblast ukinila. O pomladi leta 1964 je Peter Kolšek zapisal: »Bila je vroča pomlad, ki se je do kraja ohladila šele z osamosvojitvijo.« Nobenega dvoma ni, da Kolšek takratno pomlad povezuje z osamosvojitvijo. In kdor pripomore k osamosvojitvi, je po definiciji osamosvojitelj. Predvsem pa je pomlad kazala svoje brste mnogo prej, kot so to oznanjali »pomladniki«.

Leta 1982 je začela izhajati Nova revija, ki je zlasti s svojo znamenito 57. številko zagotovo eden temeljnih gradilnih kamnov slovenske osamosvojitve. V spominu so mi ostali tudi tako imenovana cestna afera, upor proti tako imenovanim skupnim jugoslovanskim jedrom, znana »plakatna afera« zaradi likovnega izdelka skupine Novi kolektivizem, simbolično žaganje štafetne palice pred takratno republiško skupščino, različne akcije Škuca, pisanje tednika Mladina, javno delovanje Matevža Krivica, da ne omenjam odhoda slovenske delegacije s partijskega kongresa v Beogradu.

Nekateri so razgrajevali prejšnji režim že takrat, ko so drugi še korakali s titovkami in rdečimi zastavami ter stali na okopih takratnega režima. Ozračje se je nezadržno ogrevalo in zavrelo z aretacijo »četverice«, ki jo je v resnici zakuhal zastavnik JLA Borštnar, ne pa kak današnji idol osamosvojitve. In če ne bi bilo Bavčarjevega odbora, okoli katerega se je zbrala takratna kulturna, družboslovna in razumniška elita ter nešteto podpisnikov, ki so podpirali delovanje odbora, tudi razglaševane »ikone« ne bi bilo.

Množične demonstracije pred vojaškim zaporom, kjer so zapornikom postregli tudi s sladoledom, so krepile misel o samostojni državi in hkrati soustvarjale mit o »idolu« slovenske osamosvojitve. V resnici je med osamosvojitelje treba šteti vse demonstrante, ki so pred vojaškim zaporom pripomogli k ideji o samostojni Sloveniji. Tudi večino javnih občil, ki so naklonjeno poročala o »uporu ljudstva«, je treba šteti k projektu osamosvojitve. Ne gre pozabiti majniške deklaracije, ki jo je prebral pesnik Tone Pavček. Pa tudi popustljivost prejšnjega režima je najbrž nekaj pripomogla k srečnejši osamosvojitvi. Ne nazadnje so se z osamosvojitvijo identificirali vsi ljudje, ki so v času desetdnevne vojne tako ali drugače pomagali nastajajoči slovenski vojski.

Vse naštete mozaične kamne vključno s plebiscitom je treba šteti za osamosvojitveni proces. Predvsem ljudstvu, ki se je s plebiscitom odločilo za samostojno Slovenijo, gre poglavitna čast in slava za osamosvojitev. Osamosvojitev torej ni delo nekega idola ali ožjega kroga povzpetnikov, ampak delo vrste intelektualcev in večjega dela slovenskega naroda. Razglašeni »idol« je le eden od tistih, ki so nekaj pripomogli k osamosvojitvi Slovenije, pa še to šele potem, ko so zapustili korakanje pod rdečo zastavo. Če je nekatere usoda vrgla v čas ljudskega vrenja in so se bolj ali manj naključno znašli v zaporu, pač ne morejo biti ikone osamosvajanja. Toliko manj, če nosijo nahrbtnik prejšnjega režima, hkrati pa v njem še nekaj umazanega perila. Trije iz znamenite »četverice« to dobro vedo.

Žal imajo osamosvojitev in tako imenovani osamosvojitelji tudi svojo temno plat. Najprej so zagrešili izbris 25.000 naših sodelavcev, sostanovalcev, znancev in prijateljev, kar bo ostal najtemnejši madež v slovenski zgodovini. Prav tako so nekateri izdatno trgovali z orožjem, pozneje pa tako ali drugače sodelovali pri uničevanju slovenskega gospodarstva. Nekateri, ki se za osamosvajanje trkajo po prsih, dandanašnji rušijo osamosvojeno slovensko sodstvo in dejavno sodelujejo pri razdvajanju slovenskega naroda.

Osamosvojitelji, ki se največkrat in najbolj trkajo po prsih, so s pridruženimi »koritarji« zavozili osamosvojeno deželo do bednega stanja, kjer smo sedaj. Namesto svetilnika smo dobili zavoženo državo v vseh pogledih. Očitno se nam slabo piše, dokler se nekateri osamosvojitelji ne bodo osamosvojili in odšli v zasluženi pokoj. Fama o osamosvajanju, osamosvojiteljih in idolih osamosvajanja je torej nekoliko drugačna, kot jo zavedno ali nezavedno razlagajo in širijo nekateri verniki in vojščaki konkretnih osamosvojiteljev.

Tako kot laični zoon politikon pač vidim osamosvojitev in osamosvojitelje. Ne verjamem, da je uradna družboslovna misel bistveno drugačna. Le to bi še rad dočakal, da se bo slovenski narod osamosvojil od zaznamovanih osamosvojiteljev.