Očitno vas to veliko bolj zanima kot vse drugo. (smeh) Ne, ne bi podal odstopa. Le zakaj, če tega ne stori tudi noben politik v Sloveniji? Šalo na stran: zagotovo bi imel sestanek s predsednikom zveze Bobincem in do konca meseca bi se vedelo, kaj in kako naprej. Ampak po vsej verjetnosti bi se zgodilo to, kar si nekateri zelo želijo. Moja selektorska zgodba bi bila verjetno končana.
V prvem polčasu v Velenju so bili Madžari dominantni in vodili že s štirimi zadetki naskoka (10:6).V tem delu igre smo v napadu znova igrali z zategnjeno ročno zavoro, nasploh pa po sistemu vroče-hladno. Obramba je bila dokaj solidna, a kljub temu smo dobivali zadetke. Krč v napadu tudi v nadaljevanju ni popustil, a smo še bolj stisnili v obrambi. Hitri center? Nobeni ekipi, ki jo treniram, nikoli ne rečem, da ne sme iti v hiter center. Ko smo analizirali tekmo v Veszpremu, smo lahko ugotovili naslednje: dobili smo 25 golov, kar pomeni, da bi lahko 25-krat potegnili hitri center, a smo ga le trikrat.
»Fantje, vse gre po načrtih,« ste dejali med minuto odmora sredi drugega polčasa, čeprav je Slovenija takrat vodila le z golom prednosti.Bil sem povsem miren, verjetno najbolj miren človek v dvorani, ker sem vedel naslednje: ko bomo povedli, se bodo Madžari, če se slikovito izrazim, razlili kot liter vode po igrišču. In to se je potem zgodilo. Čakali smo nekaj vezanih obramb vratarja in jih v končnici tudi dočakali. Potem smo v le nekaj minutah zlomili Madžare in prišli na plus šest.
Toda Madžari so imeli manj kot sedem minut pred koncem vse v svojih rokah (26:26).Vedel sem, kakšna je moja ekipa in da nadomestiti tri zadetke zaostanka ob naši hitri igri ni prevelik zalogaj. Ni me bilo strah, da tega ne bi zmogli, prav tako pa sem vedel, da nam bo na tekmi zagotovo uspel vsaj en preobrat. Zgodil se je v končnici, kar je meni bolj všeč, kot če bi se to zgodilo že veliko prej. Če do preobrata pride prav ob koncu tekme, ga potem nimaš več niti časa niti možnosti zapraviti. Proti Madžarom je bilo glede tega drugače kot na lanski tekmi proti Belorusiji, ko smo v Stožicah že po dvajsetih minutah vodili s petimi goli razlike. In čeprav takrat ni bilo treba loviti nobene razlike, smo na koncu vse podrli. V Velenju smo se počasi dvigali skozi celotno tekmo, lovili in lovili Madžare, jih ujeli in na koncu krepko prehiteli.
Zelo dolgo ste v igri držali vratarja Gorazda Škofa, ki pa je zaupanje upravičil šele v zadnjih minutah.Škofa smo vsi dolgo čakali in ga v končnici tudi dočakali. Čeprav do takrat ni blestel, smo še vedno držali aktiven izid. Časa je bilo sicer vedno manj, a sem verjel, da bomo dočakali tako serijo golov kot nekaj zaporednih obramb vratarja. Če sem iskren, sem ga pred koncem že nameraval zamenjati, a je prav takrat ustavil težko žogo in sem ga pustil v vratih. Po tisti obrambi se je našemu Gorčiju odprlo in je zaklenil svoja vrata.
Vrednost uspeha je še toliko večja, ker je zaradi poškodb, kazni in drugih razlogov manjkalo precej nosilcev igre.Tisti, ki so manjkali, in ni jih bilo malo, so brez dvoma kakovostni igralci. Ampak kaj naj bi naredil, če jih ni? Nisem tip človeka, ki bi jokal in tarnal, ker nekoga ni. Pred tekmama z Madžari jih nisem niti enkrat omenil in jih tudi po uspehu ne bom, kajti najpomembnejši so tisti, ki so igrali. Vseeno so bili igralci, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso bili v kadru, na različne načine ob reprezentanci. Pravzaprav so bili njen del in so poskušali, čeprav niso igrali, prispevati svoj delež v mozaiku. Skušali so pomagati tistim, ki so igrali, da dajo še deset odstotkov več od sebe in jih čim bolje nadomestijo.
Madžari so bili po tekmi razočarani in obupani, saj so prvič po letu 2008 ostali brez nastopa na velikem tekmovanju (EP, SP, OI).Glede na svojo kakovost bi si tudi Madžarska zaslužila igranje na SP. A na tekmah dodatnih kvalifikacij je prostora le za enega: pred štirimi leti so bili uspešnejši Madžari, tokrat pa mi. To, kar nam je letos uspelo, je velika stvar. Še posebno, ker smo izločili reprezentanco iz evropskega in svetovnega vrha. Tisti, ki so mislili, da jo bomo v Velenju poteptali z desetimi, dvanajstimi goli razlike, nimajo pojma o rokometu.
Kako naporen je za vas in igralce junijski ciklus dodatnih kvalifikacij?Po dolgi in naporni sezoni je junijski ciklus nehuman, enormno naporen. A priznam: od vseh dvajsetih dni, ko smo bili skupaj na pripravah, je bil dan povratne tekme z Madžarsko zame najlažji, najbolj miren, pravzaprav edini miren dan. Zakaj? Ves čas sem čakal, da pride dan tekme, in ga tudi dočakal. Želel sem si, da bi bilo tega vendarle konec, pa naj se konča tako ali drugače. Samo da je vse skupaj že za nami, ker smo vsi telesno in duševno že skoraj mrtvi. Dopust? Da, verjetno se bom zdaj nekje malce izgubil in odklopil.
Slovenija bo v Katarju branila četrto mesto z lanskega svetovnega prvenstva v Španiji.Uvrstitev na SP je nagrada za vse nas, a to seveda ne pomeni, da bomo šli tja samo na izlet. Do januarskega tekmovanja v Katarju je še daleč, a naš prvi in osnovni cilj je jasen – uvrstitev v olimpijske kvalifikacije za Rio de Janeiro. Drugi cilji naj ostanejo skrivnost, naša interna zadeva.
