Intervju z Luko Mezgecem: Če sem prav preveril, je bila maksimalna hitrost 72,4 km/h

Danes sta bila golaž in polenta. Testenine v vseh oblikah v teh dneh videti ne morem. Že enajsti ali dvanajsti dan Gira ob večerji nisem zmogel vase spraviti niti grižljaja testenin več. Bil sem izčrpan, tudi lačen, a nisem imel nobenega apetita. Tedaj me je že zaskrbelo, češ da bom v takem stanju težko nadaljeval. Vedel sem za podobne izkušnje drugih. Ni bilo možnosti naročila druge hrane, saj smo bili klubski režiji. In ni mi preostalo drugega, kot da še z enim klubskim kolegom zavijem čez cesto v picerijo. Pica. In eno pivo. In v naslednjih dneh sem bil prerojen in jedel tudi testenine. Te dni sem že bil v piceriji, pa v mehiško restavracijo gremo. Sprememba je nujna.

Veliko dogodivščin je, a ker se hitro vse dogaja, se vedno hitro tudi pozabi. Na cesti ni bilo dolgočasno, vedno se najdejo kakšne »insajderske fore«. Z Borutom Božičem sva vedno našla kakšno, pa tudi drugi. Ko kakšno pove Robert Kišerlovski, se smeji pol karavane. Evo ena naša, slovenska. Z Božičem sva se ves Giro čudila Janu Polancu, kako na zaključku težkih etap postaja vedno bolj svež, v začetku pa ga ni bilo videti. V šali sem razlog našel v tem, da športni direktor ekipe Lampre pazi na mladega Polanca, po startu ga posede v avto in ga izkrca pred zadnjim klancem. Med dirko sem naučil nekega Belgijca toliko slovenščine, da je v idrijskem narečju med dirko, ko je že pošteno letelo, dejal Božiču: »Ha Božo, si videl? Polde je spet v avtu.« Se je tako smejal, da bi skoraj s kolesa padel.

Med našimi iz Gianta je Bert de Backer. Med zvezdniki? S Kolumbijci imam malo stika, ker ne govorijo angleško. No, Ben Swift, sprinter Skyja, je eden tistih. Njihov maser Marko Džalo, Slovenec, ga je že toliko naučil slovenščine, da med etapo kakšno kletvico tudi po slovensko reče. V šali, seveda. Vrnil sem mu tako, da sem ga naučil, kaj naj o Džalovi punci Maji reče. Verjetno je že pozabil, še preden je do masaže prišel. A če se mi sprinterji še lahko sprostimo kakšne vmesne dni, potem pa spet kakšen dan dirkamo, so kolesarji za generalno razvrstitev pod stresom vse etape. To je hud napor. Občudujem jih.

Mislim da ne. Karakterju se prilagodimo. Enemu je dobro, da je sam v sobi in se potem po dirki nič ne pogovarja in v steno gleda. Sam grem raje na splet, z Geschkejem, prepoznavnim bradačem Gira, sem bil sostanovalec tri tedne in je bilo kar v redu. Zanimivo je, da pred Girom deset dni ni treniral, ker je imela sestra poroko, pa na fantovščini je bil, na nekaj piknikov povabljen. Prvi teden je bil čisto zanič, vendar »motor«, kakršnega ima, je bil v drugem in tretjem tednu zelo dober.

Verjetno je najbolj odvisno od karakterja. Zase vem, da sem bolj uspešen, če pri pristopu nisem popoln, a imam glavo veliko bolj sproščeno, kot pa če se stoodstotno predajam športu, pa glava ni osredotočena. Meni se zdi pomembno, da grem v družbo, med ljudi in se sprostim.

Zgodba zase so bili predori v gorskih etapah. Še posebno v tistih, ko se cesta začne vzpenjati takoj po startu. Sprinterji imamo že tako tedaj največ težav, da sploh pripeljemo v cilj v dovoljenem zaostanku. Če bi zgodaj izpadli iz skupine, bi bilo lahko nevarno. In doslej nisem vedel, da v predoru leti še enkrat hitreje. Vse se spremeni. Zavetrje. Svetloba. Občutek. Vsi smo bili v eni liniji. Sprintali smo. Najprej sem mislil, da sem edini s težavami. Ko smo pripeljali iz predora, je kolona upočasnila, zraven mene so imeli mnogi izbočene oči. Nikoli še nisem bolj trpel kot tedaj. Imel sem že v mislih, da bi kolo parkiral ob oboku predora in rekel, da se ne grem več. Še dva dni so bili potem glavna tema – predori.

V zadnjem tednu sem čutil precejšen pritisk. Prvi del Gira se ni izšel po mojih željah, nekaj je bilo padcev, pa znamenita veriga. Več sem pričakoval kot le eno tretje mesto, medtem ko sem bil lani trikrat tretji. Kazalo je, da bom končal slabše kot lani. Po drugi strani so ljudje pričakovali vse mogoče. Omenjali so možnost, da v Trstu zmagam, novinarji ste potem to še malo bolj razbobnali in že je bil Trst naš. Ljudje so me začeli zasipati z napovedmi, češ, zmagal boš. Trst je naš in podobno. Začel sem že malo dvomiti, češ, kaj bo, če sprinta sploh ne bo.

Zoncolan, gora navijačev.

Veliko ljudi me to sprašuje. Če sem prav preveril podatke, je bila maksimalna hitrost 72,4 kilometra na uro. Pedale sem zavrtel 128 obratov na minuto. Moč v vatih? Tega pa ne bom povedal. Je bil pa maksimalni srčni utrip 184 udarcev na minuto, kar je ob mojem maksimalnem utripu 194 zelo visoko glede na zaključek tritedenske dirke, ko le-ta že pada.

Ah, ne. Nekaj naj ostane skrivnost, da bo s časom postalo mit. Zagotovo pa je matematike veliko. Že pri treningu se pojavlja kup številk, od hitrosti, vatov do srčnega utripa, a to ne pomaga, če ni občutka. Na dirki je tudi kup preračunavanj. A bolj kot matematika odločajo instinkt in izkušnje, saj se je velikokrat treba odločiti v četrtinki sekunde. Še kako velja tudi znameniti stavek Andreja Hauptmana, da je pri srčnem utripu 180 udarcev na minuto težko biti pameten. Velikokrat prej narediš in potem razmišljaš. Sam v sprinterskem zaključku stavim na občutek. V glavi si naredim predstavo, kaj se dogaja okoli mene. Če vidim meglene barve zraven, je to vlak konkurenčne ekipe, če so pisane, je običajno veliko kolesarjev različnih ekip in napoved zmede. Vse je nekako v megli, saj je utrip blizu nezavesti. Ob tem je treba paziti na dogajanje pred kolesom. Preprosto je vse videti le iz helikopterja.

Tudi sam se te kompleksnosti zavedam. Če ne poskusiš, niti ne veš veliko o cestnem kolesarstvu. Sam sem bil že dolgo kolesar, pa si nisem znal predstavljati, kaj se dogaja na Touru, ko sem ga gledal po televiziji. Zato je zdaj še toliko težje razložiti, zakaj je še kako pomembno, da denimo začnem sprintati na vso moč v zadnjih 200 metrih in ne pri 300 metrih. Zame je pomembna razlika že en meter, pa smo prej prevozili 200 kilometrov. Tudi taktika se spreminja med dirko. Pred etapo vedno dobimo jasna navodila. Analiz in pogovorov imamo v ekipi toliko, da sem jih včasih naveličan kot predavanj v šoli. Včasih se samo delam, da poslušam. (Smeh.)

O konkurenci podrobno ne vem nič. Me niti ne zanima. Kako močni so, se najbolje vidi v klancih. Če trpijo bolj od mene, je vedno nekaj več upanja, da ga lahko premagam tudi v sprintu. Francoz Bouhanni (na Giru je zmagal na treh etapah) je bil v prvem tednu neobičajno suveren tudi v klanec, v zadnjem tednu pa ga je na Stelviu in Zoncolanu že zvijalo.

Se ni kaj dosti. Že v Savi sem začel živeti tako kot zdaj. Prvo leto sem še nekaj študiral. Edina naloga in skrb sta, kako opraviti trening in kako počivati. Spremeni se le ob kakšnem večjem uspehu. Ko sem zmagal državno na »gorcu«, mi ni čestital nihče, po zmagi na Giru vsak v trgovini. In nekaj dodatne energije obveznosti pokurijo, a ni prehudo, čeprav telefon z neznanimi številkami zvoni do 12. ure, potem se izpraznijo baterije. Saj se je kar prijetno pogovarjati. Zavedam se, da so ti pogovori po uspehu še kako pomembni, saj dajo vrednost uspehu. S tem je kolesarstvo še bolj privlačno.

Tega pa ne bom nikoli pozabil. V začetku marca po treh zmagah na Kataloniji sva se skupaj z bivšim klubskim kolegom Vladom Kerkezom vsak s svojim namenom peljala s kolesom čez Mengeš proti Ljubljani. Res je bilo po deseti, vendar on je šel v službo, s kolesom, da ne onesnažuje okolja, sam pa na intervju in spotoma sem naredil še del treninga. Mimo mene je priletel nov BMW serije 5 na razdalji petih centimetrov. Šok. Seveda sva začela mahati za njim, a brez nespodobnih gest. Na krožišču se je kolona ustavila in sva ga dohitela. Nato pa je odprl okno in začel tuliti: »Delat pejta!« Sem bil tako presenečen, da še reagiral nisem. No, potem sem en mesec delal kot norec in šel še v Italijo delat. Tudi v nedeljo.

O denarju se med kolesarji malo govori. Le občasno, ko kaj debatiramo glede na prebrano v medijih. Ali če kakšna ekipa čudno dirka in si to z razumljivo razlago ne znamo razložiti in je postrani morda denar, čeprav ni. Tudi v ekipi denar ni tema. Za nikogar od kolegov ne vem, koliko zasluži. Ne vprašam in niti oni mene. Za kolikor se v začetku sezone dogovoriš v pogodbi, za toliko dirkaš. Tudi glede nagrad je jasno. Delimo vse.

Belgijci, Nemci in Nizozemci ne morejo razumeti, da v Sloveniji vsak dober rekreativni kolesar sam kupi najboljše kolo, najboljšo opremo, da bi potem dirkal in dobil nagrado. Tam je vmesni preskok amaterski klub. V teh državah je rekreacija na nivoju gorskega kolesarstva pri nas. Se pa ne zavedamo, kaj imamo. Sam imam v okolici Kamnika neskončno cest za idealen trening. Naj povem primer z Gira. Po eni od etap sem se s kolegom Tomom Stamsnijderjem peljal s cilja etape na Monte Grappa in se kar ustavljal in razgledoval po dolini, pa ni bilo nič posebnega. Malce sem ga priganjal, naj pohitiva, a sem se šele tedaj spomnil, da je doma na Nizozemskem. Samo ena ravna cesta. Je omenil, da bi rad živel v krajih, kjer bi lahko zavil v klanec in šel kdaj tudi peš v hribe. Peš v hribe? Mi gremo deset minut z avtom in potem 2500 metrov visoko. Imamo sanjske možnosti za vse. Kolegi ne morejo verjeti, kako lepo je pri nas doma, ko jim pokažem fotografije.