V večino energetsko varčnih objektov se vgrajuje talno ogrevanje. Ponekod toplovodno, drugod tudi električno. Pri električnem talnem ogrevanju smo nekoliko omejeni ob izbiri talne obloge, saj večina proizvajalcev parketa ne daje garancije za polaganje na tako ogrevan estrih. Razvod električnih kablov oziroma trakov namreč tu poteka tik pod površjem tal. Če na taka tla položimo dvoslojni gotovi parket, ki je za ogrevana tla najbolj primeren, je verjetnost kasnejših napak zelo velika, lahko pride celo do vžiga. To se lahko zgodi, če električni kabli niso dobro prekriti z izravnalno maso, zaradi česar kabel izstopa iz podlage in je v stiku z lesom. Napake se pojavljajo tudi zaradi pojava neenakomernega, lokalno povečanega ogrevanja okoli kabla ali traku. Parketna deska se tedaj segreva neenakomerno, les pa ob tem tudi deluje različno – se krči in razteza. Posledica tega so razpoke, povečanje rež med deščicami, možno pa je celo razslojevanje slojev gotovega parketa.
Pri načrtovanju talnega ogrevanja moramo torej poznati vrsto in lastnosti talne obloge (debelina, toplotna prevodnost, toplotna upornost), saj te vplivajo na površinsko temperaturo gotovih tal. Vrednosti toplotnega upora talnih oblog skupaj s podlago ne smejo preseči 0,15 (m2K)/W. Višje kot so vrednosti toplotnega upora, večja je izguba toplote in višje temperature ogrevnega medija potrebujemo, da dosežemo enako toplotno oddajo. Tako pa porabimo več energije za ogrevanje, kar pomeni višji strošek.
Toplovodno talno ogrevanje
Ogrevalne cevi položimo v mokri ogrevani estrih na različne načine in tudi estrih je treba položiti skladno z navodili izvajalca ogrevalnega sistema. Estrih mora biti raven, dovolj gladek, primerno trden na površini, kompakten in primerno osušen. Za polaganje talnih oblog je estrih primeren šele po določenem času mirovanja, v katerem dobi primerno trdnost. Cevi ogrevne vode morajo ležati vsaj 35 milimetrov pod površino estriha (pri tem je mišljena pokritost cevi 35 mm pri debelini estriha 65 mm in toplotni prevodnosti estriha 1,2 W/(mK). S tem dosežemo enakomerno porazdelitev toplote in preprečimo nastanek večjih razpok v parketu. Pri površinah, večjih od 40 kvadratnih metrov, moramo obvezno vgraditi tudi ustrezne dilatacijske spoje. Fuge pokrijemo s prekrivnim profilom.
Talne obloge pri talnem ogrevanju
Od vrste in debeline talnih oblog so odvisni način polaganja cevi, izbira vrste cevi in temperatura ogrevnega medija. Pri talnem ogrevanju in parketu, položenem na ogrevanem estrihu, je treba upoštevati nekaj osnovnih pravil. Temperatura ogrevane vode je v povprečju 35 do 40 stopinj Celzija, lahko tudi do 55 stopinj, medtem ko dosega temperatura na površini tal v bivalnih prostorih 22 do 25 stopinj Celzija in 30 stopinj Celzija v drugih prostorih.
Med kurilno sezono in še zlasti ob previsoki temperaturi površine tal in premajhni zračni vlažnosti se lahko na površini parketa pojavijo razpoke oziroma reže. Za to pojav vzrok navadno ni slaba kakovost parketa, preprečimo pa ga tako, da v prostoru vzdržujemo konstanto klimo (temperatura 18 do 22 °C, relativna vlažnost med 50 in 60 %, temperatura tal do 25 °C). Ker je v slabo prezračevanem prostoru med ogrevanjem brez dodatnega vlaženja relativna vlažnost lahko le 20- do 35-odstotna, je nujna uporaba ustreznih vlažilnikov prostora. Da bi se ognili nastajanju razpok v parketu, je tudi bolje, da poda ne pokrivamo s težkimi preprogami in drugimi materiali, ki so dobri toplotni izolatorji. Če je pod sestavljen iz več plasti različnih materialov, je treba upoštevati toplotno upornost kot vsoto posameznih upornosti slojev.
Prava izbira
Veliko vlogo pri toplotni upornosti parketa ima njegova debelina. Daleč najprimernejši parket pri toplovodnem talnem ogrevanju je dvoslojni gotovi parket z debelino med 9 in 11 mm. Gre za manjše deske (povprečna dim. 900 x 90 mm), ki se jih obvezno lepi na podlago po celotni površini. Tako se ustvari neposreden prevod toplote iz cevi v estrih, preko tankega lepilnega spoja v deske parketa ter nato v prostor. V tem primeru ni dodatne izolacije, kot je recimo zrak.
Zrak pa se pojavi v primeru uporabe troslojnega gotovega parketa, ki je položen plavajoče. Pod parketom uporabimo PVC-folijo kot parno zaporo ter približno 2 do 4 mm izolativnega dela (gastropen folija, pluta, stirodur plošče, …) kot pri polaganju laminata. Podloga je že sama namenjena toplotni in zvočni izolaciji ter izničenju neravnin estriha. Bistvena prednost takega načina polaganja je nizek strošek vgradnje, a je popolnoma neprimeren za vgrajevanje na ogrevan estrih.
Troslojni parket lahko na podlago tudi lepimo. V tem primeru je toplotna upornost več kot 30 odstotkov manjša kot pri položenem plavajoče. Strošek ogrevanja zmanjšamo tudi, če namesto troslojenga parketa izberemo tanjšega dvoslojnega v isti drevesni vrsti. Tako lahko za ogrevanje porabimo za 20 do 40 odstotkov manj energije.
Lamelni parket je po lastnostih topotne upornosti najustreznejši, saj je narejen iz enega kosa lesa, in ne iz več plasti različnih drevesnih vrst kot gotovi parket. Toda napake, ki se lahko pokažejo pri poznejši uporabi tega parketa, marsikoga odvrnejo od nakupa. Masivni les namreč deluje (krčenje, raztezanje) bistveno bolj kot plošče, narejene iz več slojev. Napake se pojavljajo v obliki nastanka rež med deščicami, odstopanja od estriha in pokanja deščic, poleg vsega pa je treba parket, ko je položen, še obrusiti in lakirati ali oljiti. Cena montaže je dražja, prav tako pa je daljši čas izdelave. Parket tudi ni pohoden takoj po položitvi, saj se mora površinski premaz še utrditi.
Tudi v tej primerjavi ima dvoslojni gotovi parket prednost in rečemo lahko, da je pri polaganju na toplovodno ogrevan estrih s stališča energetske varčnosti ter stroškov ogrevanja zmagovalec. Gre namreč za naraven material, ki je topel na otip in ki tak ostane tudi takrat, ko ogrevanja ni.
Jani Curl, Alpod
