Zgodba o pokalu sega v leto 1888, ko se je tedanji guverner Kanade lord Stanley skupaj z družino navdušil nad hokejem na ledu. Štiri leta kasneje je pri londonskem izdelovalcu srebrnine kupil skledo za punč in ji dodal podstavek, za kar je odštel 50 dolarjev, trofejo pa je namenil najboljšemu kanadskemu amaterskemu moštvu. Bila je veliko manjša in lažja. Minilo je veliko let, da so dobili pravice za podelitev pokala odgovorni v ligi NHL. Njegova posebnost je, da vanj vgravirajo imena igralcev, trenerjev in vseh v zmagovitem klubu, hokejisti pa morajo za vgraviranje svojega imena zadostiti kriteriju, da so v rednem delu sezone odigrali vsaj 41 tekem. Zato je bil pokal iz leta v leto večji in težji, saj so mu dodajali vedno nove obroče. Danes pa v izogib večanju odstranijo najstarejši obroč, ki roma v hišo slavnih, in ga nadomestijo z najnovejšim.
Stanleyjev pokal – zmagovalec ga ne dobi v trajno last, četudi ga osvoji večkrat zapored – ni eden, temveč so trije. Original ima sto dni v rokah zmagovito moštvo, pri čemer zadnjih 20 let velja pravilo, da lahko vsakdo v njegovi družbi intimno preživi en dan. V budnem spremstvu predstavnika hiše slavnih.
Zgodaj zjutraj se je končala prva izmed največ sedmih tekem finala, ki bo nakazala, ali bo legendarni pokal znova obiskal tudi Slovenijo. Spomini na leto 2012, ko je Anže Kopitar uresničil otroške sanje, so še kako živi, kot tudi zavedanje, da je druženje s pokalom dano le redkim izbrancem. In samo ugibamo lahko, kaj bi lahko Hrušičan z njim tokrat počel – v preteklosti, polni neverjetnih zgodb, so iz pokala jedli, obiskal je klube s striptizetami in se nekajkrat izgubil med letalsko prtljago...
