Mačja preja: Ko ti kosmata mačja kepica prileti na vrt ...

Mačja Preja je nastala najprej kot skupina na Facebooku v podporo drugim društvom za pomoč živalim, ki so že obstajala na Obali. Kot prostovoljke smo se najprej srečevale v zavetišču, na lokacijah hranjenja prostoživečih muc in v veterinarskih ambulantah. Lokalna društva smo podpirale z oglaševanjem živali, ki so iskale nov dom, in z začasnim skrbništvom mačk, ki so potrebovale dodatno socializacijo ali posebno nego. Zaradi pomanjkanja sredstev v društvih so stroški oskrbe vedno bolj padali na naša ramena, zato smo se odločile ustanoviti svoje društvo, prek katerega bi lahko zbirale sredstva. Čeprav je najbolj aktivnih prostovoljk vedno premalo, je Mačja preja pravzaprav sestavljena iz vseh, ki nam kakor koli pomagajo: z donirano hrano, s prispevki, s priporočanjem prijateljem in z osveščanjem glede pravilne oskrbe živali, predvsem pa z osveščanjem o prepotrebni sterilizaciji/kastraciji mačk.

Poleg Obalnega društva proti mučenju živali, ki upravlja z Obalnim zavetiščem za zavržene živali, obstajata še Društvo za dobrobit živali Izola in Društvo Mačkon. Mi smo torej četrto društvo na Obali, problematika prostoživečih muc pa je na tem območju še vedno tako obsežna, da nas ni nikoli preveč. Potrebno bi bilo le še več medsebojnega sodelovanja, da bi lahko zajezili nekontrolirano razmnoževanje mačje populacije, in da bi tistim, ki bi kljub temu na svet prišli nezaželeni, lažje našli dobre domove. Na žalost ljudje ne iščejo pomoči, ko k hiši pride le ena neznana mačka, ampak pričnejo zganjati paniko, ko jih je že petnajst. Ker se vseh seveda ne da uloviti v trenutku in poskrbeti za pravočasno sterilizacijo, se skotijo mladički, ki jih nekateri na krut način ubijejo ali žive zavržejo, ali pa jih najditelji prezgodaj ločijo od mamice in jih podarijo prvemu, ki pokaže malo zanimanja, seveda premlade in nesterilizirane/nekastrirane. S tem naredijo več škode kot koristi, saj bodo samičke tudi same imele mladiče, tako da je to pravi začarani krog. Zagotovo zveni kruto in žalostno, ampak ko dovolimo, da novi mladiči pridejo na svet, ukrademo možnost novega doma mucam, ki iščejo svojo družino že veliko časa in čigar prihoda na svet nismo mogle preprečiti. V tem trenutku so na voljo za posvojitev mačje lepotice in lepotci vseh možnih barv, vzorcev, starosti, kratkodlakih in dolgodlakih, zato res ni potrebe po »širitvi ponudbe«. Odgovor, kako rešiti ali vsaj ublažiti situacijo na Obali, se verjetno skriva v četvorčku zavetišče-društva-občina-veterinarji. Drugod po Sloveniji imajo veliko akcij sterilizacije in kastracije po znižani ceni, občine priskočijo na pomoč občanom s sofinanciranjem sterilizacije in kastracije lastniških mačk, zavetišča pa vabijo društva in posameznike, da pomagajo pri ulovu prostoživečih mačk, jih učijo, kako se uporablja živolovka, itn. Obala pri vsem tem trenutno spi, ampak upamo, da se bo prej ali slej prebudila in k temu bomo stremeli tudi mi.

Glede na to, da za zdaj ne prejemamo nobene občinske ali državne podpore, se moramo z zbiranjem sredstev znajti same. Občasno organiziramo licitacije rabljenih predmetov, predstavljamo se na božično-novoletnih in priložnostnih stojnicah, sodelujemo v nagradnih igrah z živalsko tematiko; nazadnje je naše društvo zmagalo v akciji Objem topline v organizaciji Dormea. Po trgovinah sprašujemo, ali lahko postavimo škatle za zbiranje hrane in »šparovčke«, ter ali našemu društvu lahko namenijo donacijo ali vsaj popust. Imamo tudi nekaj podpornikov, ki nam vsak mesec kaj nakažejo ali podarijo. Kakšen mesec lažje zadihamo, v sušnih obdobjih pa moramo globoko seči v lastne žepe. Težko nam je prositi za pomoč, saj se zavedamo, da vedno več ljudi komaj shaja iz meseca v mesec in jim za dobrodelnost enostavno zmanjka. Muce žal ne živijo le od zraka in ljubezni, potrebujejo redno uravnoteženo prehrano, posip, sredstva proti notranjim in zunanjim zajedavcem, veterinarsko oskrbo po potrebi ter pripomočke, kot npr. transporterje, mačja stranišča, posodice, praskalnike … Veliko porabimo tudi fiziološke raztopine, gaze, razkužil za roke in za prostore, odejic, brisač ipd. Pred nedavnim je nekaj prostovoljk vzelo v oskrbo skupaj osem sesnih mladičkov, ki morajo biti nahranjeni na stekleničko na nekaj ur. Mleko v prahu je ravno tako drag strošek, ampak kljub temu ne moremo malih bitij dati kar uspavati, kot nam veliko oseb svetuje. Tudi ona si zaslužijo priložnost preživetja.

Ko nas najditelji pokličejo, jih najprej usmerimo na pristojna zavetišča. V zavetiščih prijazne mladičke praviloma veterinarsko oskrbijo in jim poiščejo nov dom, večje pa so zakonsko dolžni vsaj sterilizirati in kastrirati in jih vrniti nazaj v okolje. Če ne vemo točno, na koga se obrniti, lahko vedno pokličemo na številko 112, kjer nas bodo usmerili na prave ljudi oz. organizacije. Kljub temu, da to zelo lepo zveni, se situacija ne reši vedno tako, kot bi se morala, in najditelji iščejo pomoč naprej. Kako kosmato kepo najdemo prostovoljke tudi same, nekateri izgubljenčki pa najdejo nas, sami ali s človeško pomočjo. Lani je na primer nekdo dobesedno vrgel čez zid malo mucko točno naši prostovoljki na vrt, ker je vedel, da bo tam zanjo poskrbljeno. Vedno aktualne so vrečke in škatle s kosmato vsebino, nekatere lokacije so tudi postala redna odlagališča nezaželenih muckov. Letno približno stotim mucam najdemo odgovorne lastnike, na kar smo zelo ponosne.

Za muce skrbijo prostovoljke doma. Če jih ne moremo sprejeti, se potrudimo najti nekoga, ki bi za muco lahko vsaj začasno skrbel. Fantje in možje so praviloma kooperativni in nas pri delu podpirajo. Nekateri se popolnoma prepustijo vlogi nadomestnega mačjega očeta in pomagajo pri vsem: apliciranju zdravil, vožnji na veterino, socializaciji ... Drugi so raje le družabniki pri igri, tretji pa ne želijo biti vpleteni. V vsakem primeru je za dobro počutje tako družine kot muc nujno, da se vzpostavi ravnovesje med družinskim življenjem in delovanjem v društvu. Mnogokrat smo deležne razburjenja najditeljev, ki od nas zahtevajo nemogoče, misleč da smo dolžne storiti to in ono. Društva za pomoč živalim nimajo nobenih obveznosti in pristojnosti, delo opravljamo popolnoma prostovoljno iz ljubezni do muc. Člani društva so navadni občani, ki morajo ravno tako upoštevati slovensko zakonodajo, imajo družino in službo, njihov dan ima samo 24 ur, opremljeni so samo s parom rok in parom nog ter ne znajo čarati. Tega se večina ljudi ne zaveda in so strašno užaljeni, ko jim ne moremo ustreči.

Trenutki, ko hitiš do veterinarja in ti muca kljub vsemu dosedanjemu trudu umre v naročju, so najtežji in se na njih enostavno nikoli ne navadiš. Mnogi mislijo, da je začasna oskrba muc nekaj umirjenega, prisrčnega, da so to le dnevi, polni božanja, predenja in igre. Pa ni vedno tako. Zavržene muce so najdene večkrat bolne, nad njimi bdiš dneve in noči, si vsak dan na obisku pri veterinarju, se boriš, da vsaj nekaj pojedo, za njimi moraš počistiti drisko in bruhanje, skoraj vedno so v tej romantični sliki prisotne še gliste. Ko po vsem trudu mladiček izgubi boj, se ti v trenutku podre svet pod nogami, in se še veliko tednov po žalostnem dogodku sprašuješ, ali si morda ti naredil kako napako, ali je morda veterinar izbral napačno terapijo. Vsaka izguba ti nedvomno ukrade delček srca, ampak moreš biti dovolj močan, da se pobereš in se boriš naprej še za druge živali, ki ti prekrižajo pot. V najbolj rizični skupini so mladički do tretjega meseca starosti, še posebno če so brez mamice. Pri sesnih mladičih, katere je treba hraniti na stekleničko, je umrljivost še toliko večja.

Najti primerne domove za vse najdene muce je vedno težje, ker so v glavah ljudi še vedno zasidrani določeni predsodki. Večina si želi najmlajše mladičke s prepričanjem, da se bodo le tako lahko navadili na njih. Kar seveda ne drži. Najprej je treba poudariti, da je mladiček vsaka muca do dopolnjenega dvanajstega meseca starosti. Pred tretjim mesecem starosti se mladičev sploh ne sme ločevati od mame, če pa mame ni, pa vsaj od legla, saj se v tej starosti odvija pomembna socializacije mladiča in je mačja družina nujno potrebna. Pred posvojitvijo mačke se moramo vprašati, ali imamo dovolj časa, prostora in financ zanjo, ter ali smo pripravljeni prevzeti vsakodnevne obveznosti, ki jih novi član družine prinaša, in to početi od 15 do 20 let. Posvojitev starejše mačke ni nič kaj drugačna od posvojitve mladiča, razen da s posvojitvijo odrasle muce točno veš, kaj dobiš, osebnost mladiča pa se še razvija, in ne moremo vedeti, ali bo muc naročen ali bolj samosvoj. Vsaka žival, ne glede na starost, potrebuje svoj čas, da se navadi na nov dom, na nove ljudi, stanovanje, zvoke in vonjave. Večje muce so običajno bolj umirjene, manj zahtevne in bolj primerne za začetnike, otroke in starejše osebe. Za tiste, ki so veliko zdoma, je idealna posvojitev parčka: stroškovno ni velike razlike, nikoli se ne bosta počutila osamljena, pri navajanju na nov dom si bosta v oporo, za posvojitelje pa bosta predstavljala dvojno dozo crkljanja.

Naša država je na srečo tako majhna, da se posvojiteljem večinoma ni problem zapeljati do morja in si tako vzet dan oddiha. Rešenim mucam smo našle dom po vsej Sloveniji, nekaj pa jih je odšlo tudi v Italijo, na Hrvaško, en parček pa celo v Avstrijo. Trudimo se ostati s posvojitelji v kontaktu, vsaj po internetu. Slike in sveže novice iz novega doma so za nas prava »injekcija vitaminov«, ki nas spodbuja k nadaljevanju zastavljene poti. Posvojiteljem večkrat poudarimo, da smo jim vedno na voljo za nasvet, če nastopi kaka težava, in smo vesele, ko to upoštevajo. Če je hitra akcija, je tudi reakcija hitra. Predvsem v trenutku, ko muca pobegne, je nujno obvestiti pristojno zavetišče in organizacijo, kjer ste muco posvojili, da skupaj sprožijo akcijo oglaševanja in iskanja. Muce pod našim okriljem gredo v nov dom veterinarsko oskrbljene, sterilizirane in kastrirane ter cepljene, saj le tako smo lahko del rešitve.

Absolutno! Društva in zavetišča niso odlagališča nezaželenih in odvečnih lastniških živali, temveč pomagajo živalim na cesti, ki se nič krive znajdejo pred kruto usodo. Za lastniške živali, kot tudi za njihova legla, so odgovorni lastniki sami. Če torej že vnaprej vedo, da ne bodo zmogli skrbeti za morebiten naraščaj svoje živali (kar zajema veterinarsko oskrbo, cepljenje, odpravo parazitov, kvalitetno prehrano ipd.), je edina rešitev sterilizacij in kastracija. Splošno stanje se mogoče premika na bolje, ampak prepočasi. Še vedno aktualno je prepričanje, da sterilizirane/kastrirane mačke ne znajo več loviti miši, pogosto slišimo tudi, da »je preveč lep, da bi ga kastrirali« ali »s tem bi mu odvzeli moškost«, prava pika na i pa je: »Vsaka samica mora imeti vsaj eno leglo, saj to je za njeno zdravje«. Najhujše v vsem tem je to, da slednjo poved uporablja še vedno nekaj veterinarjev, še posebno starejših, in tistih, ki se ne izobražujejo dodatno. Ves trud osveščanja društev in zavetišč se spremeni v prah v trenutku, ko pomembna osebnost v muckovem življenju, kot je veterinar, izusti tako izjavo. Dejstvo je, da nobena samička ne potrebuje prve kotitve, ravno nasprotno: s sterilizacijo in kastracijo preprečimo razvoj različnih oblik raka, žival zaščitimo pred spolno prenosljivimi bolezni, več se zadržuje doma in hormoni ji več ne nagajajo. Poseg sterilizacije se lahko opravi že pri treh mesecih, kar ne zavira rasti in normalnega razvoja. Sterilizirane prostoživeče (nikogaršnje) muce imajo odrezan vršiček uhlja, da se že od daleč vidi, ali so »porihtane«. Vsakršno novo neoznačeno prostoživečo muco v okolici bi morali občani javiti zavetišču ali občini, da se jo ulovi, sterilizira in vrne na lokacijo. Samo tako lahko preprečimo nekontrolirano razmnoževanje, zajezimo genetske in spolno prenosljive bolezni, poskrbimo za okolico (manj uničenih fasad, gredic) in povečamo strpnost ljudi, ki do teh živali ne gojijo nobene simpatije.

Ni vsako okolje primerno za muce kot tudi ni vsaka muca primerna za zunanje izhode. Sem spadajo zagotovo muce, ki so bile pobrane s ceste kot zelo majhne ali celo kot sesni mladiči, in so nato pri začasnem skrbniku živele samo notri. Mamice jih niso mogle naučiti, katere so zunanje nevarnosti, in ni nujno, da bi se zunaj znašle. Dolgodlake muce z zahtevnejšo nego dlake in nežne, plašne muce sta tudi taki posebni kategoriji muc, za katere bi bilo bolje, da ostanejo samo notranje. Prve srečamo večkrat na veterini, ko jih lastniki pripeljejo na popolno britje dlake pod narkozo, druge pa so običajno glavne zvezde oglasov o izgubljenih živalih. Posebna kategorija so tudi beli muci oz. muci z belimi uhlji, saj so le-ti preobčutljivi na sončne žarke, ki se jim lahko zaradi zunanjega življenja razvije rak na uhljih. Poleg avtomobilskih srečanj lahko muco doleti tudi namerna ali nenamerna zastrupitev (npr. s sredstvom proti zamrzovanju ali polžemorom), lahko jih napade pes, jih prizadene bolezen (npr. klopne bolezni, mačji aids, levkoza), »neljubitelji« te živalske vrste pa se spravijo nad nemočna bitja tudi z lopatami, motikami, zračnimi puškami ipd. Z živaljo moramo imeti tak odnos zaupanja, da ob klicu priteče domov, pametno je muco tudi čipirati, če se izgubi. Vsekakor vsem mačjim lastnikom svetujemo, da so odgovorni in da svojih živali ne puščajo zunaj samih brez nadzora, tako kot tudi veleva slovenska zakonodaja. Živalim se običajno nekaj zgodi ravno v trenutku, ko so same, ko ni nikogar doma in ponoči, ko lastniki spijo. Skoraj vsak dan lahko preberemo na internetu ali v časopisu, kakšni mentalni bolniki hodijo okrog in uživajo v mučenju živali, ki ob sebi nima lastnika. Mucam, ki živijo samo notri, čisto nič ne manjka, le ustvariti moramo čim bolj zabavno imitacijo zunanjega okolja z igrali, praskalniki, igračkami, policami, da ne bi bilo naši izbranki kdaj dolgčas. Na sonček in svež zrak jo lahko peljemo na oprsnici in povodcu, alternativno pa lahko zamrežimo okna, balkon, teraso ali zgradimo pravi mačjak.

Sama imam srečo, da živim daleč od mestnega vrveža, zato je naša živalska družina kar velika. Imam muce, pse, konja in koze. Lani smo posvojili tudi pujsko, ki je prej živela v zelo omejenem okolju, ampak je bila tako bistra in trmasta, da je znala uničiti vsako ogrado ali mrežo in jo je popihala na cesto. Zato smo ji raje našli novo primernejšo namestitev, kjer ji je lepo in bo ravno tako dočakala svojo naravno starost. Med naše hišne ljubljenčke, čeprav niso niti najmanj zaželeni morda sodijo tudi črnice, ki jih ena od mojih mačk nenehno prinaša v dnevno sobo. Mogoče si tudi ona želi postati živalovarstvenica in pomaga lačnim kačam v stiski (smeh).

Ko smo julija 2011 sprejele v začasno oskrbo črnobelo kepo, ki je bila z bratcem odvržena v pesjak velikega psa, si nismo niti predstavljale, da imamo v naročju pravo mačjo zvezdo. Caffe-latte, kot smo ga takrat poimenovale, je bil tako samozavesten in šarmanten muc, da je svoje posvojitelje v trenutku prevzel. Sedaj mu je ime Truman in se na vse načine trudi pomagati vsem zavrženim nesrečnim mucam, s katerimi deli neznano preteklost. Ima svoj Facebook profil (Truman Caffelatte), svojo spletno stran (http://tluman.webs.com/) in celo svojo rubriko v reviji Mucek. Pomaga pri oglaševanju muc, ki iščejo nov dom, osvešča in izobražuje o pravilni oskrbi muc ter pričara nasmeh na obrazu s svojimi zabavnimi prigodami. Njegovi »služabniki« (kot jih sam rad imenuje) so ravno tako dobrosrčni in nas podpirajo finančno in z rednimi donacijami mačje hrane. Da bi bilo več takih!