Kitara mi predstavlja svobodo. Zame je simbol svobode že od malih nog, ko sem kot otrok gledal videoposnetke Jimija Hendrixa. Takrat sem se v kitaro preprosto zaljubil. Bil sem begunec, sanjal sem, da bom svojo svobodo našel skozi kitaro, in te sanje so me ponesle skozi najtežje trenutke.
Kritiki vas radi primerjajo prav z Jimijem Hendrixom in Santano, vendar pa je ob poslušanju vaše glasbe slišati tudi druge vzore. Kdo je še vplival na vas?Vsekakor je res, da sta Jimi Hendrix in Santana moja velika vzornika. Vendar mednje sodijo tudi Mark Knopfler, Ali Farka Toure in Tinariwen. Glasba ima za Tuarege zagotovo drugačen pomen v primerjavi z zahodnim svetom.
Na kaj natanko mislite?Glasba Tuaregom predstavlja našo kulturo, naš način življenja, našo zgodovino, pravzaprav vse o našem bivanju; o vsem komuniciramo skozi glasbo, neposredno in posredno. Zato so Tuaregi tako zelo navdušeni nad glasbo. Glasba je naš največji ponos in zelo pomemben element naše identitete.
Vam glasba predstavlja tudi neke vrste odpor in način, s katerim se borite za mir?Pri meni nikakor ne gre za odpor. Pri nekaterih gre, pri meni pa ne. Sam bi rad z glasbo ljudi predvsem združeval, ne ločeval. Gre mi izključno za mir in povezovanje vseh ljudi.
V 90. letih prejšnjega stoletja, ko ste bili najstnik, ste morali za časa tuareške vstaje prvič zapustiti domače ognjišče in oditi v izgnanstvo v Alžirijo in Libijo, ob naslednji vstaji leta 2007 ste bili v Burkina Fasu. Kako ste kot nomad doživljali ta obdobja? Kako se je od takrat spremenilo vaše življenje?Gre za dve moji popolnoma različni življenji. Različni do te mere, da se zdaj ne počutim več kot isti človek. Moje življenje ta hip je kot sanje v primerjavi z obdobjem v izgnanstvu za časa uporov. Zelo sem hvaležen za vse dobre stvari, ki so se mi zgodile.
Leta 2007 je vlada Nigra Tuaregom prepovedala kitare, ker je v kitari videla simbol upora. Lahko primerjate občutke ob tej prepovedi, ki vas je kot mladega kitarista zagotovo prizadela, in občutke, ko se borite za osnovne človekove pravice?Zame je to eno in isto. Igranje glasbe je osnovna človekova pravica, tako preprosto je to.
Z drugimi tuareškimi bluesovskimi skupinami imate dvojno vlogo: svoje ljudi nagovarjate k miru, pravičnosti, svobodi, vzgoji, ohranjanju kulturne dediščine, po drugi strani pa ste ambasador svojega ljudstva, v mednarodni skupnosti krepite zavedanje o usodi Tuaregov. Kakšni so obeti glede suverenosti, kakšne so želje in kakšna realnost?Nisem politik in zato mi na takšna vprašanja o politiki ni prijetno odgovarjati. Molim za mirno prihodnost Tuaregov in vseh ljudi. Če želimo napredek, potrebujemo predvsem mir.
Pa je sodelovanje svetovno znanih glasbenikov v humanitarnih akcijah kaj pripomoglo k izboljšanju življenja Tuaregov?Včasih slavni res pomagajo zbrati denar in to ljudem seveda pomaga. Vendar od zunaj ni mogoče prinesti res velikih in temeljitih sprememb v tuareško skupnost. Po mojem mnenju morajo te priti iz skupnosti, iz naroda, od domače vlade.
Zadnji album z naslovom Nomad je nastal v sodelovanju z Danom Auerbachom iz The Black Keys. Kako je prišlo do sodelovanja?Dan je odkril mojo glasbo na youtubu in me nato povabil na snemanje plošče v Nashville. Tako – čisto preprosto in srečno – se je to zgodilo!
Po sodelovanju z Auerbachom je v vaši glasbi slišati motive, ki jih prej ni bilo, na primer country, surf, duh New Orleansa. Kaj ste kot glasbenik in avtor dobili iz sodelovanja z Auerbachom?Dan je predvsem odličen producent. Ve, kako ustvariti najboljše okolje in pogoje za snemanje, ob tem pa bo zdaj tu, zdaj tam dodal kakšno malenkost, ki glasbo naredi naravnost bleščečo. Zame je bilo naše sodelovanje zanimiva izkušnja, ki mi je dala misliti o številnih možnostih, ki jih imam kot glasbenik. Dan mi je tudi pokazal, da se lahko tuareška glasba poveže s katero koli glasbeno zvrstjo in prav to novo spoznanje o povezavah in prepletih glasb se mi zdi izredno vznemirljivo.
Zadnja leta veliko igrate po vsem svetu. Kako turneje, srečevanje novih ljudi in spoznavanje kultur vplivajo na vašo ustvarjalnost?Biti ves čas na poti je zelo izčrpavajoče. Pogrešam svojo družino in prijatelje. Istočasno pa mi je v velik užitek spoznavati toliko prijetnih ljudi in drugih glasbenikov. Obiščem tudi veliko zanimivih krajev, tako da so moji navdihi zdaj drugačni kot pred leti. Verjamem, da je to dobro. Po mojem ni dobro ostati na istem mestu vse življenje. V življenju je treba napredovati.
