Venerine laske smo brali tudi v slovenščini, roman pa se začne na zaslišanjih prosilcev za azil v Švici; pogovore zapisuje sodni tolmač, ki mu misli nenehno uhajajo h knjigam, avtobiografski pripovedi ruske pevke in razburkani zgodovini preteklega stoletja. Šiškin sicer velja za "neomodernista", saj prisega na globinsko raziskavo svojega jezika, a je pri tem zadržal luciden in jasen jezikovni izraz. Tudi z izbiro tem ne pristaja na diktat tematiziranja sodobnega prostora in časa ter s svojo literaturo naslavlja brezčasna vprašanja ljubezni, smisla in smrti. Z izdajanjem romanov se mu ravno tako nikamor ne mudi, saj izda enega na vsakih pet let.
Zadnji med njimi je štiristostranski Pismovnik, ki je izšel lani in že pobira nagrade, sestavljen pa je iz obsežne izmenjave pisem, ki jih pišeta zaradi vojne ločena ljubimca. Pod naslovom Učna ura kaligrafije bodo ob njegovem prihodu izšla tri kratkoprozna besedila, med katerimi izstopa zgodba Zvonik svetega Marka, v kateri Šiškin ni napisal niti besede, temveč jo je sestavil iz navedkov iz ljubezenske korespondence švicarskega levičarja in ruske revolucionarke.
