Ančka Gošnik Godec, ilustratorka: Včasih je navdih našla tudi v Playboyu

Otroci jo morda najbolj poznajo po Muci copatarici, a tudi po Treh botrah lisičicah, Zeliščih male čarovnice ter podobah povodnega moža, kače z belo kronico ali Jančka ježka. Zagotovo pa se jim je v skoraj vseh delih prikupila z razkošjem barv ter nevsiljivim humorjem.

Ančka Gošnik Godec ustvarja že več kot petdeset let, ilustrirala je okoli 120 knjig, risala in slikala je za otroške revije, televizijske slikanice ali voščilnice. Založba Mladinska knjiga je njen opus v letošnjem letu dopolnila še s tremi knjigami: zbirko slovenskih ljudskih pravljic Za devetimi gorami, ki jo je pripravila Anja Štefan, soilustriral pa Zvonko Čoh, zbirko Pravljice Kristine Brenkove, v kateri so pravljice z vsega sveta, ter razkošno antologijo Zlata ptica, kjer so zbrane njene neminljive umetniške podobe, ki so zaznamovale skoraj sleherno otroštvo in mladost na Slovenskem.

Se morda spomnite, kaj ste najraje risali v otroštvu?

Vem, da sem tedaj izjemno rada prerisovala stvari. Opazovala sem podobe v naravi in jih prestavljala na papir. Predvsem pa se spomnim neke fotografije, na kateri so bili konji, ki so mi bili zelo všeč. Kako sem bila vesela, ko sem jih uspela skoraj do potankosti prerisati. Rada pa sem risala tudi domišljijske podobe.

Kje pa ste kot majhna deklica sploh opazovali ilustracije?

V času, ko sem bila še otrok, knjige niso bile bogato ilustrirane, slikanic pa je bilo zelo malo. Njihovo tiskanje je bilo namreč zelo zahtevno in drago. Ravno zaradi ilustracij sem imela izredno rada otroško revijo Zvonček, v kateri sem oboževala predvsem risbe Ivana Vavpotiča. Všeč so mi bile tudi njegove ilustracije Jurčičevega Desetega brata. Poleg tega smo doma imeli nekaj knjig z risbami nemških ilustratorjev, rada pa sem brala in gledala stripe, ki sem jih izmaknila bratom. Še posebej se spomnim tudi drobne knjižice Gospod Kozamurnik in knjige Bogomirja Magajne Brkonja Čeljustnik. Tedaj je bila večina risb črno-bela, kakršne dandanes kar malo pogrešam, saj lahko včasih preproste ilustracije, ki pa so dobro narejene, povedo več kot neka zelo bogata in preveč okrašena slika. Izmed mojih ilustracij mi je denimo zelo všeč oprema pesmi Kostanjev škratek Neže Maurer. Vidite (odpre knjigo Zlata ptica in pokaže), kako je preprosta in kako je zaradi tega ljubek ta drobcen škratek, ki kuka izza vreče kostanja.

Toda nekatere vaše slikanice so tudi izjemno razkošne, kot denimo Janček ježek, Zlata ptica, Tri botre lisičice, Lučka Regrat, Zelišča male čarovnice...

Res je, rada slikam in rada slikam tudi najmanjše podrobnosti. Včasih kar ne morem nehati. Denimo to sliko (pokaže na dvostransko ilustracijo iz Treh boter lisičic, na kateri so stene dnevne sobe ene izmed lisičic poslikane z ogromno detajli) sem slikala skoraj ves mesec. Ure in ure, dneve in tudi noči. Včasih se šalim, da jo je "namalal" boter skakelj, lik risarja znotraj pravljice. O, koliko podrobnosti je naslikal: drevesa, rastline, fazane, race, kokoši, zajce, pave, različne ptice… Pa tudi same botre lisičice so živele v razkošnih hišah, se vozile v dragih avtomobilih in bile imenitno oblečene. Da, bile so bogataške, danes bi jim rekli tajkunke. In zabavati so se znale. Poglejte, kako drage alkoholne pijače so pile. Le kaj si mislijo otroci, ko to berejo in gledajo?

Res je tu narisanih veliko steklenic. Kako ste poznali vse te dragocene pijače?

Našla sem jih v reviji Playboy. (Smeh.) No, nekatere steklenice smo imeli tudi doma. Z zeliščnim likerjem pa me je seznanila soseda v Bohinju, ki je sama pridelovala ta alkoholni zvarek.

Za ilustracije Treh boter lisičic ste tudi sicer precej raziskovali, kajne?

Preden sem začela slikati za to knjigo, sem želela Rezijo najprej dobro spoznati, zaradi česar sva se z dr. Milkom Matičetovim, ki je zbiral rezijanske pravljice, dvakrat odpravila tja na izlet. V Reziji sicer niso tako razkošne hiše, kot jih imajo tri botre lisičice, sem pa pri slikanju vseeno uporabila motive iz pokrajine in elemente iz rezijanske arhitekture, predvsem strehe hiš in portale. Dodala sem še vrata z barvnimi stekli, ki sicer niso posebej značilna za rezijansko okolje, a so lisičicam zelo všeč.

Sicer pa se nasploh velikokrat opirate na prizore iz realnosti. Mar ne bi morale biti ilustracije pravljic plod domišljije?

Kjer je opisana narava, si podob ne moreš zgolj izmišljevati. Naravo rada opazujem in jo rada tudi slikam. Ko sem ilustrirala knjigo Polonce Kovač Zelišča male čarovnice, sem rastline opazovala vsak dan. Včasih sem jih nabrala ter jih dala v vazo, da sem jih imela pred seboj. Marsikatero rastlino iz knjige sem utrgala kar izpred hiše v Bohinju. Vidite, tu pa sem narisala Kamniške planine (pokaže na eno izmed ilustracij Zelišč male čarovnice), ki jih zelo dobro poznam, saj sem jih velikokrat prehodila po dolgem in počez. Tako sem jih lahko risala po spominu. Res pa je, da poskušam tudi pri teh realističnih podobah v slike vnesti domišljijske svetove, saj mi je všeč slikovita paleta barv. Ko sem ustvarjala za knjigo Lučka Regrat, sem imela regrat ves čas pred seboj. Opazovala sem ga v njegovih različnih oblikah: močno nazobčane liste, listnato rožico, steblo, rumeni cvet, regratovo lučko, njegova številna semena… Hkrati pa sem veliko razmišljala, kako naj narišem Lučko Regrat, krhko, ljubko in minljivo, a izmišljeno deklico.

Kaj pa slavna Muca copatarica? Menda z njeno prvo podobo niti niste bili posebej zadovoljni...

Veste, vsak ustvarjalec potrebuje nekaj časa, da dozori. Potrebuje izkušnje, znanje, delo in še več dela. Prva Muca copatarica je bila skromna, narejena v ročni litografiji. Poleg tega sem bila takrat, leta 1957, še precej neizkušena ilustratorka. Kasneje, leta 1963, pa je izšla slikanica, ki je še danes zelo priljubljena, saj je bila menda natisnjena že v skoraj 150.000 izvodih. Že nekaj časa razmišljam, da bi jo ilustrirala še enkrat. Nekateri menijo, da je to fantastična ideja, drugim pa se zdi, da je bolje, da naredim še kaj svežega. No, doma imam že ogromno skic za morebitno novo verzijo. Vendar lika Muce copatarice ne bi preveč modernizirala, saj je na neki način brezčasen, bi pa otroškim figuram nadela nekoliko bolj sodobne obleke, njihove sobe bi bile bolj podobne današnjim, zagotovo pa bi spremenila njihove copate.

Vse omenjene ilustracije in še mnoge druge so pred kratkim izšle v novi antologiji Zlata ptica. Kako ste znotraj vašega bogatega opusa uspeli izluščiti najboljše?

Skupaj z urednico Ireno Matko Lukan sva kar nekaj dni preživeli v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, kjer so nama pripravili vse knjige z mojimi ilustracijami, saj doma nimam shranjenega celotnega opusa. Najprej sva knjige pregledali in naredili grob izbor, potem pa sva začeli dodatno izločanje. Pri tem sva se opirali predvsem na kakovost ter zanimivost risb in slik, pazili pa sva tudi, da izbirava tiste, ki predstavljajo različna obdobja mojega ustvarjanja. Toda najin seznam je bil še vedno predolg, zato smo skupaj z urednikom Andrejem Ilcem in likovnim urednikom Pavletom Učakarjem razmišljali, kaj lahko še izločimo. Če bi v knjigo vključili vse, kar smo želeli, bi bila daljša od petsto strani.

Poleg izbora ilustracij pa je bil pomemben tudi izbor besedil, pri katerem smo prav tako na prvo mesto postavili kakovost. V knjigo smo umestili različne literarne zvrsti ter poskušali iz vsakega obdobja zajeti vsaj eno delo. Precej pa je ljudskih pravljic, kajti teh sem ilustrirala res veliko. Te knjige sem zares vesela, saj se mi zdi lepa in bogata.

Prebrala sem, da ste delali tudi televizijske slikanice. Je bil tu princip dela kaj drugačen?

Popolnoma. Nekaj televizijskih slikanic smo ustvarili tako, da sem narisala ogromno figur, posameznih delov telesa iz različnih profilov ter raznolika ozadja. Potem smo vse te risbe izrezali, animator Ludvik Burnik pa jih je oživil ter jih povezal v gibljive slike. Snemali so tako, da so like položili na mizo ter izdelali en kader, nato so spremenili njihovo pozicijo, posneli drugi kader, in tako naprej.

Sodelovala sem tudi pri seriji televizijskih slikanic Srečni metulj, ki jih je režiral Staš Potočnik, kjer sem risala neposredno pred kamero. V eni epizodi sem svojo roko "posodila" igralcu Poldetu Bibiču, ki je igral slikarja. Ker je bilo na televiziji videti le moje roke, sem morala nositi dolge rokave, ki so segali čez zapestje, prste pa sem imela malo pobarvane v črno, tako da je bila roka videti "slikarjeva". Bibič je sosedovi deklici, ki jo je igrala tedaj šestletna Veronika Drolc, preko risb pripovedoval pravljico Muca copatarica, a mačko sem morala narisati z rjavim kožuščkom, ker je bila takšne barve tudi živa mačka, ki je nastopila v oddaji. To delo je bilo zelo naporno, včasih sem risala nepretrgoma tudi 16 ur.

Poleg vsega omenjenega pa ste bili tudi prva litografska risarka v nekdanji Jugoslaviji.

Res je, po vojni sem se zaposlila v Tiskarni Ljudska pravica v litografski risalnici. Bila sem edina ženska med samimi tovariši. Med njimi je bil tudi Marjan Rožanc, ki je kasneje postal priznan pisatelj. Prav on se je enkrat pošalil, da imam protekcijo, ker sem edina tovarišica, saj se ni nihče posebej razburjal, če sem denimo zamudila v službo, kar pa seveda ni bilo težko, ker se je delavnik začel že ob šestih zjutraj. Že takrat sem imela "dobro oko" za barve. Nato pa sem junija 1948 naredila sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in takrat se je začela moja prava slikarska pot.