Svetlana Makarovič je gotovo med tistimi, ki se strinjajo, da za dejstvo, da se je rodil, človek nima pretiranih zaslug, in vendar se je te dni, ko je prav na včerajšnji 1. januar previharila petinsedemdeset let, »lotevamo« mnogi. Ker je po drugi strani tudi táko golo dejstvo, kot je goli prihod na svet, dovolj dober povod.

Svetlana Makarovič je eden najpomembnejših slovenskih umetnikov vseh časov, in nalašč uporabljam generični spol, ker jo razpravljalci pogosto razglasijo za največjo pesnico, kot da bi jih imeli toliko, da bi jo lahko s tem odpravili, medtem ko ima moška četica svoje heroje.

Njen literarni opus je izredno obsežen in kakovosten, obsega dramska besedila, prozo, poezijo, pa tudi uglasbitve lastnih tekstov za odrasle in otroke. S polnim zavedanjem o večnem tveganju, ki ga prava umetnost nosi v sebi, ves čas svojo književnost povezuje z drugimi umetnostmi, od gledališča in lutk do glasbe, kot igralka, pevka, skladateljica, avtorica libreta in soavtorica projektov z glasbeniki različnih zvrsti; in ta neumorni eksperiment je srž pravega umetnika. Prav minuli božični teden je v recitalu Horror mundi/Groza sveta z Zlatkom Kavčičem ponudila odličen mračen odgovor artificielni praznični vzhičenosti, ki noče videti ničesar, kar bi kvarilo razpoloženje. »Oči morajo gledati navzven in navznoter,« je nekoč zapisala. »Oči si morajo upati gledati, morajo si upati prepoznati, iz kakšne snovi smo. Šele potem, ko si videl, prepoznal, dojel, se zmoreš vprašati, ali si ti sam sposoben ubiti človeka. In šele potem, ko resno poskušaš dopustiti možnost, da bi bil vse to sposoben početi tudi sam, šele potem se smeš odločiti za svoj 'ne' in nič prej.«

Dviganje prahu zaradi državne pokojnine za zasluge

Njena umetniška pot kaže samosvojost in predanost brez primere, brez kompromisov, brez bližnjic in pomožnih službic, takih za vsak slučaj, za ljubi kruhek, če mi ne uspe s preluknjano žlico poezije…, kot so to naredili njeni pesniški in pisateljski kolegi, varno spravljeni po založbah in drugih socialnih zavetjih. In vendar so prav ob njeni državni pokojnini za zasluge »poštenjaki« vzdignili največ prahu, nihče drug ni bil deležen tako žolčnih in seveda šentflorjansko mizoginih reakcij.

Kaj smo torej – bodimo ekonomistični, kakršni so pač časi – dobili od Svetlane Makarovič za to prekrasno, debelo, kraljevsko in kar je bilo še teh škodoželjnih epitetov penzijo? Kaj nam je dala, da ji zdaj »davkoplačevalci« vračamo?

Svetlana Makarovič je v svojevrstnem nasprotju z modernističnim časom, v katerem je začela pisati in ki je bil bolj univerzalistično usmerjen, zaplavala v jezero ljudskega izročila, da bi videla, kaj se skriva pod gladino ponarodelih in večinoma zbanaliziranih poskočnic. In tam doli je naletela in nam razkrila neverjeten zaklad sporočil, jezika in metrike, ki ga je privlekla na breg in ga po temeljitem proučevanju, zvesta njegovemu resničnemu izvornemu duhu, začela uporabljati kot večni navdih. Skozi njo smo ponovno začutili vso radost, hrepenenje, strahove, grozo, obup življenja in smrti, kot so jih ljudje čutili in izražali skozi stoletja in kot ga je filozofsko artikuliral eksistencializem, šele z njeno vrhunsko predelavo te dediščine smo se zavedli razsežnosti izvirnega ljudskega pesništva in njene nadgradnje, polnih bolečine, pa tudi humorja, ironije in neskončne naklonjenosti majhnemu, odrinjenemu, osamelemu. Pričakovali bi, da jo bodo zaradi tega po rokah nosili predvsem vsi naši častilci slovenskega, nacionalnega, domačega… Figo. Vsi ti od esence slovenstva, od matere domovine pijani novokomponirani žlobudrači so ravno v tej njeni demontaži njihove kičaste izdaje zaslutili nevarnost za svoje potvarjanje. In takoj izrekli anatemo.

Risalni žebljiček pod zadnjico slovenske družbe

Svetlana Makarovič je samosvoj človek, človeško topel, a tudi nemogoč, nikoli ga ni tam, kjer ga čakaš, pojavi se in te spodnese z najbolj intimno doživetim branjem poezije ali z velikim ciganskim bendom ali pa z besnim uporom, tudi skrajno vulgarnim smešenjem nedotakljivih veličin. Mojstrica besede je slovenščino prekopala in preganila na toliko načinov, iz nje je potegnila tolikere pomene, zvene in smisle, o katerih nismo sanjali, da si lahko dovoli tudi psovanje. In ravno zato je to psovanje tako daleč, daleč stran od banalnega zmerjanja: »Rada pojem pesmice,/ psujem pa še rajši,/ rada tudi kar molčim, vsako leto rajši, / so na pragu stali,/ mrliče preštevali:/ ti so moji, ti so tvoji, ti so pa njegovi.«

Svetlana Makarovič je risalni žebljiček pod zadnjico slovenske družbe in ta, v njenih najbolj nizkih delih, se je boji in jo hkrati prezira. Njena angažiranost je nenehna, tudi obdobja relativnega molka in odmaknjenosti niso bila varno zapečkanje, ampak bolj osredotočenost. Njen izstop iz RKC je bil dosledna gesta zoper škodljivost institucije, njena zavrnitev Prešernove nagrade je bil precedens načelnosti; zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo letos, ko se obeta podobna sramota.

V svojem intelektualnem angažmaju je kot britev ostra do krivic, zlorab in slovenceljskih bedastoč, do poniževanja žensk, še posebej samskih (Ta množica, ki se smehlja,/ ta množica, ki kamenja,/ ta množica po dva in dva,/ v kotlih hudičevega svaštva), do klerikalizacije naše družbe (Jaz bom tebi iztaknil oko,/ ker mi je napoti zelo,/ ker mi je napoti zelo,/ je že božja volja tako.) Ob tem zmeraj tvega, kot vsakdo, ki stavi vsega sebe za javno stvar: ne tvega le besnih reakcij užaljenih veličin in njihovih podrepnikov, ampak nujno tudi lastne zmote, besedo, kdaj zastavljeno za napačno stvar ali na napačnem mestu. Ta riziko nosi suvereno, kot tisti, ki še predobro ve, iz kakšne zmuzljive snovi so misli in kakšne pasti nam nastavlja vsak novi dan.

 

 

Portret