In če je Hollywood res potreboval tako veliko vere, zakaj potem ni nastal v Sloveniji, se utemeljeno vpraša Marcel Štefančič jr. v svoji najnovejši knjigi (če ni medtem kje izšla še kaka novejša) Maškarada. Strašne fantazije slovenskega filma (1948–1990). Ki je ne le mestoma, ampak večinoma prav osupljivo branje. Takšno pa je predvsem zato, ker razpravljanje o slovenskih filmih tako lahkotno povezuje s hollywoodskimi, francoskimi, italijanskimi in drugimi, pri čemer ta lahkotnost niti najmanj ni sinonim za kakšno poljubnost: te povezave ali bolje »svetovnozgodovinske« kontekstualizacije slovenskih filmov so ne le plodovite, marveč včasih prav »razsvetljenske«, vsaj v tem smislu, da nam pomagajo uzreti slovenske filme tudi v prav presenetljivi luči. Takšne kontekstualizacije so na delu zlasti v dveh obširnih poglavjih v knjigi, »Problem drugega slovenskega Hollywooda« in »Problem prvega slovenskega Hollywooda«, kjer je Hladnikova Maškarada obravnavana kot film, o katerem bi se tudi v Hollywoodu spraševali, kako je sploh lahko nastal, če ne bi bila leta 1971 cenzurirana.
No, če ne bi bila cenzurirana in v integralni verziji prikazana šele dvanajst let pozneje, bi bila Maškarada najmanj takšen mejnik v zgodovini filma kot Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu, je prepričan Marcel Štefančič jr. »Prvi slovenski Hollywood« pa so bile mednarodne koprodukcije, ki so se v času Triglav filma snemale v Sloveniji, toda v paralelah med slovenskim filmom in Hollywoodom Štefančič odkrije pravi tematski park, na primer v stilu: »Chaplin in slovenski film sta se delala, kot da zvok ne obstaja.« Kar je čisto res.
