Miloš je avtorski poskus ekskurza od superpronicljivega in supernezanimivega Vrenka, ki sicer krvne delikte v Demšarjevih romanih rešuje kot za stavo, a s(m)o mu kritiki doslej očitali marsikaj za zares vzljubljivega pozitivnega junaka nesprejemljivega, Mariborčan gor ali dol: prikrito homofobijo, pokroviteljstvo, predvsem pa brezkrvno dolgočasnost. Kontrapunkt naj bi bil Miloš, tihi in misteriozni hrust, pretepač brez razloga, priložnostni »bad cop«, »noir wannabe«, za potrebe javnega mnenja »na kul« z geji. Malo govori, praktično le kima, utaplja se v skrivnostnosti in ležerno predaja življenjskim pridobitvam, ki jih prinaša stan novopečenega samca. Krožnik od večerje v postelji lahko pusti kar na tleh, česar pedantno poročeni Vrenko definitivno ne bi storil. A Demšar kot da je cepljen na prekul junake. Miloš je do te mere drugačen od sposobnega, a konvencionalnega Vrenka, da je v resnici precej impotenten kriminalist. Primer mu reši kolegica, njegov prispevek k rešitvi pa je ta, da se med igranjem junaka skorajda, a vendarle ne ubije.
Demšar je spisal soliden kriminalni roman, ki postane še boljši, če ga za hip primerjamo s slovensko nežanrsko romaneskno produkcijo. Primer je le zmerno napet, a ni povsem nezanimiv. Pripoved je tekoča, instant globoki uvidi v življenje, Maribor, sploh vse so znosni. Tu in tam kak presenetljiv obrat, zapomnljiva domislica, a tudi kak odvečen element zgodbe (Miloš se pretepa, da bi videli, da lahko avtor ustvari tudi kul pretepaškega junaka). Pripoved je glede na »bogastvo« snovi nekoliko dolga, na trenutke odvečno »zakomplicirana« z namigi, ki so ponujeni v prazno. Splošen vtis – roman je spisan malce »po strani« in na hitro, Miloš je več kot očitno prostočasna aktivnost drugega reda. »Izvenreden« primer, bi rekli v Mariboru.
