Imeli so srečo, da na oblasti ni več Stalina, sicer ne bi bilo nikakršnega dvoma, kje bi 19. februarja letos končali – na delovnem taborišču v Sibiriji. Ruski hokejisti so imeli namreč na olimpijskih igrah v Sočiju zgolj en cilj, osvojiti zlato kolajno, ki naj bi na neki način tudi odtehtala astronomski, 51-milijardni evrski vložek v organizacijo iger. Toda četrtfinalni poraz s Finsko (1:3) je bil sramota brez primere, kaj si o njem misli, pa je najbolje pokazala grimasa na obrazu prvega moža Rusije Vladimirja Putina. Tri mesece kasneje je imela zbornaja komanda popravni izpit, pa čeprav se svetovno prvenstvo z olimpijskimi igrami ne more primerjati. Kljub temu so bili Rusi motivirani kot že dolgo dne, in ko so se 25. maja v finalu Fincem maščevali za boleč olimpijski poraz (5:2), se je večini s srca odvalil velik kamen. Tudi prvemu zvezdniku Jevgeniju Malkinu, ki je točil solze sreče.
»Vedno sem užival v igranju za svojo Rusijo. Še danes se spominjam čisto prve tekme v dresu z državnim grbom,« pravi hokejist, ki je na drsalke prvič stopil, ko je imel vsega tri leta, prve rublje pa je zaslužil kot nadzornik strojev v tovarni v rojstnem mestu Magnitogorsku. Toda olimpijske igre mu doslej niso bile usojene, pa čeprav sta ga tako v Torinu 2006 kot Vancouvru 2010 na tribuni spremljala starša. »Tako skrušenega ga še nikoli nisem videl,« je po sočijski avanturi dejal Malkinov dober prijatelj Andrej Zajcev. Nič čudnega, ko pa Rusija v posovjetski eri na igrah še ni osvojila zlate kolajne.
Onkraj luže sodi med najboljše in tudi najbolje plačane (podpisal je osemletno pogodbo za 55 milijonov evrov), pa čeprav ima vsega 27 let. Toda dovolj je bilo vsega eno leto igranja na najvišji ravni v Rusiji, da so ga opazili v Pittsburghu in ga povabili v svoje vrste. Po manjšem zapletu, ko so mu v klubu v rojstnem mestu zaplenili potni list, da ne bi zbežal, je 5. septembra 2006 vendarle podpisal poklicno pogodbo, a moral zaradi poškodbe rame – poškodb se še danes najbolj boji – na prvo tekmo malce počakati. Splačalo se je. Že na uvodni tekmi je zabil gol legendarnemu Martinu Brodeurju, vajo pa nato ponovil še na naslednjih petih, kar je nazadnje uspelo Joeu Malonu daljnega leta 1917. Zvezda je bila rojena.
Ko je kot 17-letni fant prišel v ZDA, angleško še ni znal govoriti, soigralci pa so mu nadeli vzdevek Geno. Še danes pravi, da se mu najbolj neumno novinarsko vprašanje, na katerega je moral večkrat odgovoriti, zdi: Kdaj se boš naučil angleščine? Da jo danes obvlada, ni nič čudnega, zelo pa je začuden, ko ga mnogi Američani sprašujejo, ali v Rusiji deluje mafija in ali je res, da ljudje hodijo po cesti z brzostrelkami in streljajo drug na drugega. Je tudi zvezda številnih oglasov, tudi tistega za šampon Head&Shoulders in mobilne telefone znamke Samsung. Zanj pravijo, da je priden fant, ki nikoli ni popival ali jemal drogo. »Ne boste verjeli, toda tudi cigarete še nikoli nisem kadil, priznam pa, da sem nekajkrat kadil cigaro. Vonj po cigaretnem dimu mi smrdi in nikoli ne bi mogel imeti razmerja z žensko, ki kadi,« pravi in se spominja časov, ko je najboljše zvezdnike lige NHL spremljal še po televiziji. Njemu najljubši klub pa je bil Detroit. Z razlogom: »Tam sta blestela tudi dva Rusa, Fedorov in Fetisov.«
Hokej sodi med najbolj priljubljene športe v Rusiji, njegove vragolije na ledu pa kljub nemogočim uram spremljajo množice. »Imam prijatelje, ki ob štirih zjutraj gledajo hokej, pa čeprav jih le nekaj ur kasneje čaka služba. Spoštujem jih in se jim priklanjam, saj se zavedam, da ima le malo športnikov takšne navijače,« dodaja levoroki hokejist, ki so ga pred dvema letoma kot najboljšega med vsemi izbrali soigralci v ligi. Njegove največje prednosti so hitrost, tehnika in moč, kar ne čudi, saj v višino meri 1,91 metra. Zanimivost: ker sta starša nizke rasti, mu vrhunske kariere v mladosti niso pripisali.
