Skratka, tako kot zasliševalci ne verjamejo zaslišanim, tudi ti ne verjamejo, da so vprašanja iskrena. Vsi vidijo v njih zaroto. Jasno, vsaka njihova napaka, nerodnost ali nejasna pojasnila so prepoznani kot medijski uboj prav njih. Skrbno pripravljene skonstruirane zgodbe, ki bodo pokončale nasprotnike. Ne gre za to, kdo bo boljši, ampak za to, kdo bo o nasprotniku na plano potegnil več svinjarij. Ko si enkrat zapacan, adijo, tujina. Nič novega. To se počne že tja od samostojnosti naprej. Ni več vprašanje, za koga, temveč vprašanje, proti komu. In na koncu izbiramo manj grozne od bolj groznih. Eden najboljših komentarjev na predvolilna soočenja se je glasil: »To je enako, kot bi po tuširanju vzel gate iz koša za umazano perilo.« Jutri bomo torej izbirali tiste gate, ki bodo manj zapacane. Ali pa bodo morda celo dajale vtis, da so v košu z umazanim perilom po pomoti.
Če bodo jutrišnje volitve začetek katastrof v Sloveniji, pa v Bosni in Hercegovini ter Srbiji upajo, da jih bo jutri konec. Deset dni na ekranih spremljamo apokalipso. Božji dar za televizijske kamere. Nič novega. Televizije živijo od nesreč. Čim bolj tragičnih. Čim bolj neverjetnih. Ter iščejo heroje. Tiste, ki z golimi rokami kljubujejo. Slovenija se je spremenila v eno veliko herojsko velesilo. Pred kamerami so se zvrstili vsi, ki pomagajo. Gasilci, policisti, vojska, civilna zaščita, estradniki, športniki, društva in posamezniki. Slika je zelo enostavna: brez nas bi bilo še stokrat huje. Slovenija je ena nesebična dežela, ki si odtrga od ust zato, da lahko pomaga sosedom. To je možno samo v virtualnem svetu TV-kamer. V realnem svetu se sosedi nasajajo na vile zaradi pol kvadratnega metra zemlje, tožarijo zaradi napačne uporabe pridevnikov ob imenih in na referendumih manjšinam prepovedujejo vse živo. Oploditve, otroke, poroke in še kakšne nenaravne pravice.
Kot kontrapunkt vsemu temu pa spremljamo resničnostne šove z enim sporočilom. Res, da je realnost grozna, ampak zabavajmo se ob tem. Poseben kontrapunkt je bil v teh dneh šov Skriti šef. Na gradu se izbranci oblizujejo in komentirajo čim bolj odbite jedi. Svet se tam vrti okoli tega, ali je jed preveč slana, ali tekstura ustreza videnemu, ali konsistentnost jedilnika nakazuje širino skritega šefa, ali je raca preveč ali premalo zapečena in zakaj za vraga so okusi tako prepleteni, da ne prepoznam niti ingverja in še manj mandljev. Da, res vesoljna dilema, ki nam ne pusti spati. Še manj okuševalci, ki najraje oblizujejo kar nože...
