Svojih samostojnih del prej nisem javno predstavljal, prvič šele lani (januarja) na razstavi v Idriji, s slikarstvom pa sem se začel ponovno ukvarjati pred približno dvema letoma. Pot iz konceptualizma, s katerim sem se ukvarjal prej, v slikarstvo je bila nadvse zanimiva. Pravzaprav sem na likovni akademiji začel delovati kot slikar in nato naredil velik krog skozi konceptualne prakse, dokumentarne filme in teorijo, da sem na koncu prišel nazaj do slikarstva, ki se je zame izkazalo kot tisti medij, ki najbolj neposredno artikulira teme, ki jih raziskujem.
Na akademiji sem namreč ugotovil, da zgolj formalna izobrazba ni dovolj, nakar sem začel stvari raziskovati sam. Tako sem prišel do radikalnih umetniških praks, ki so mi še vedno zelo privlačne. Ugotovil sem, da ni nujno biti zgolj slikar, ki ustvarja dela, izhajajoča iz njegovega intimnega življenja ali njegove notranjosti, ampak da je lahko umetnost tudi politična izjava ali orodje za raziskovanje stvari, ki se dogajajo tukaj in zdaj. Na takšen način je nastala Reartikulacija, saj se je izpostavilo, da ta prostor potrebuje časopis, ki bo na kritičen način obravnaval in teoretično analiziral situacijo ter vpeljal diskurz, ki ga tu prej morda ni bilo. To je na primer diskurz o dekolonialnosti. To me je zelo prevzelo in uvidel sem, da je umetnost ne nazadnje le družbena praksa, skozi katero lahko marsikaj raziskujem.
Na eni strani se umetnosti pogosto očita, da ni učinkovita v svoji družbeni kritiki, na drugi strani pa se pogosto izkaže kot ena poslednjih trdnjav svobode govora.Ta getoiziranost v prostoru sodobne umetnosti je pogosto tudi problem. Na eni strani lahko raziskuješ sodobne problematike, na drugi strani pa je ta prostor – če ne govorimo o neki elitistični in konservativni umetnosti – v polju radikalnih praks skrajno marginalen. Tu deluje zelo majhna struktura ljudi, ki pravzaprav prepričuje (že) prepričane. To je bil eden od razlogov, da sem začel pogledovati nazaj proti slikarstvu. Preprosto mi ni bilo dovolj, da predstavljam svoje teoretske prispevke skozi časopis in na akademskih simpozijih. Bolj pomembna se mi je zdela kontinuirana slikarska praksa, ki bo morda nekoč dosegla to raven, da bo dostopna širšemu občinstvu.
Na razstavi je zgolj ena vaša (ne preveč velika) slika. Ali je to neke vrste izjava?Ta slika je sicer del širšega sklopa, vendar individualno deluje povsem drugače. Morda je tu navezava na nekdanje salone, kjer je vsak umetnik predstavil le po eno sliko. Na primer Splav meduze Theodora Gericaulta je delo, ki stoji samo zase in so ga v Veliki Britaniji premierno prikazovali v gledališču. Ena slika je torej lahko povsem dovolj.
Ima v času digitalnih in reproduktibilnih medijev, ko smo vseskozi obkroženi s podobami, slika še večjo vrednost?Tukaj ne bi bil rad konservativen in sliki ne želim pripisovati posebne meditativne vrednosti. Je pa to vsekakor moja izjava o tem, da je danes sodobni umetnik pogosto deklica za vse – teoretik, producent, videast, performer. Vprašal sem se, zakaj ne bi mogel biti zgolj slikar. Gre za preseganje tega, kar okolica pričakuje od umetnika. Tudi s teorijo se ne ukvarjam več na način, da bi jo produciral. Zdaj jo predvsem konzumiram.
Zmagovalno delo z naslovom Skrivnosti gozda je neke vrste sodobna alegorija in metaforično ogledalo družbe. O čem pravzaprav pripoveduje ta narativna slika?Slika je vsekakor zavestno narativna in tudi slikarstvo, ki mu zadnje čase najbolj sledim, je takšno. A moja izhodišča niso povezana zgolj s slikarstvom, pač pa tudi z drugimi umetniškimi disciplinami, še zlasti s filmom. Če bi iskal reference, bi se kvečjemu moral obrniti k filmom režiserja Ousmana Sembena, ki izražajo družbeno kritiko skozi morda nekoliko – kot mu pogosto očitajo – posplošeno narativnost. Vsebine so dokaj neposredno razumljive, kar me zelo privlači. Ravno v tej izraziti eksplicitnosti se kaže moja politična gesta.
Lajtmotiv vaše slike so ljudje v črnih uradniških oziroma poslovnih oblekah, ki jih vidimo v različnih vlogah (linč, posilstvo, bakanalije). Kdo so ti ljudje?To so sodobna bajeslovna bitja, ki preplavljajo naš družbenopolitični diskurz. Vsakdo ve, da obstajajo lobisti – ljudje z veliko močjo. Tukaj ne gre za vzpostavljanje problematike, ampak predvsem za opozarjanje, da je med nami navadnimi državljani kroži nekakšen mit o teh ljudeh.
Na sliko sem umestil različne ekscese, kot sta podkupovanje, posilstvo, vendar se mi zdi najbolj ekscesen med prizori ravno ta, ko človek v črni obleki na žaru peče obed za svojo družino. S tem poudarjam, da imamo opraviti s povsem navadnimi ljudmi, ki imajo običajno ugled v družbi, okoli sebe pa ustvarjajo mit o lastni uspešnosti. Poskušal sem prikazati neko popolno normalnost.
