Vojaki in častniki, ki so v ponedeljek stali na asfaltu mariborske vojašnice generala Maistra, so se vrnili v razmere, ki jim bodo precej težje kos, kot so bili kos talibanom, improviziranim eksplozivnim sredstvom, prahu, vročini, mrazu, kulturnim razlikam in jezikovnim pregradam pod Hindukušem. V vojaški operaciji so stvari jasne: ubij ali boš ubit. V mirovni operaciji so zadeve že nekoliko bolj zapletene, a še vedno jasne: vojak ne strelja prvi, sledi ukazom in vedno daje vtis, da ve, kaj dela. V miru domače socialne vojne pa so zadeve kaotične.
Vojak ni vojak. Je javni uslužbenec s plačo slabo plačanega javnega uslužbenca. Kot je na praznik Slovenske vojske kar nekoliko v zadregi razlagal načelnik generalštaba general Dobran Božič, je plača vojaka tam okoli 700 evrov. Nekomu, ki mu je država položila orožje v roke, mu dala pooblastilo, da v njenem imenu hodi po svetu in – navsezadnje – ubija v njenem imenu, ta ista država namenja plačo preprostega uradnika. Nekoga, ki se je pol leta ali več usposabljal v pol-vojnih razmerah ob boku najboljših, kar jih oborožene sile premorejo, ta ista delodajalka uporabi za razvoz volilnih skrinjic, z izgovorom, da tako tudi vojska prispeva k čimprejšnjemu izhodu iz krize. Res, zelo nenavadno si ta država predstavlja prispevek vojakov k reševanju krize...
A recimo, da biti vojak pomeni več kot le ždenje in čakanje na 15. v mesecu. Recimo, da plača ni edino merilo. Bodimo še bolj pogumni in recimo, da je biti vojak epski splet občutka pomembnosti in možnosti igranja z najdražjimi igračami na svetu. Če bi bila plača edino merilo, bi vojaki, ki so bili kadarkoli na misiji v Afganistanu ali Kosovu, hitro pobegnili k zasebnikom. In bežijo. Ko pripadniki specialnih enot ugotovijo, da jim razne poslovalnice Blackwaterjev ponujajo tudi do desetkrat višjo plačo za opravljanje manjšega obsega nalog, z manjšo odgovornostjo, se hitro preselijo v zasebne vode. Seveda gre za najbolj usposobljene, najbolj izkušene. Odliv možganov v olivno zeleni.
Nato so prišle na vrsto »igrače«. Histerični odzivi javnosti, zakaj hudiča vojska potrebuje nove čelade, ko pa ja vsi varčujemo, in nato še ministrovo odmikanje oklepov izpod riti vojakov kažejo, da pravzaprav nihče v tej državi ne ve, zakaj vojsko imamo in ali jo sploh potrebujemo. Minister, ki je vojsko dobil bolj po pomoti kot po resnem razmisleku, govori o morebitni ničnosti pogodbe s Patrio in vračilu oklepnikov, hkrati pa priznava, da v naslednjih dveh letih denarja za nakup novih oklepnikov ni in ga ne bo. Ne gre le za to, da SV ne bo imela srednje bataljonske skupine, ki se jo je zavezala oblikovati do leta 2012 – zaveze v času krize tako niso vredne počenega groša – predvsem je sporočilna vrednost ministrove napovedi »oklepnike bomo vrnili, novih ne bo« ponižujoča za organizacijo, ki ji načeluje.
Tako zmedena organizacija podplačanih vojakov, ki s strahom pričakuje dan, ko bodo rubežniki prišli še po tiste s korupcijo umazane oklepnike, se bo morala v naslednjih mesecih soočiti s še večjim izzivom. Resda je osnovna naloga vojske zagotavljati nacionalno obrambo, torej skrbeti, da se nam ne zgodi kaj hudega ob napadu od zunaj, a v zadnjih letih se je urila predvsem za delovanje zunaj meja delovanja zveze Nato. V drugačnih vojnah. Z drugačnim sovražnikom, kot se kaže sedaj.
Zavezništvo, katerega del smo, je namreč v zadnjih tednih precej spremenilo retoriko. Sovražnik je, kot kaže, na mejah. »Z agresijo proti Ukrajini je Rusija postavila pod vprašaj vrednote, na katerih je zgrajena sodobna Evropa,« je v sredo v Pragi dejal generalni sekretar zveze Nato Anders Fogh Rasmussen in dodal, da ne sme nihče dvomiti v odločnost zveze Nato, ki mora poskrbeti za »Evropo, ki je celovita, svobodna in mirna«. Raketni ščit proti malopridnim državam je postal raketni ščit proti Rusiji. Ameriške enote se selijo iz Italije v Estonijo. Retorika sicer še ni vojna, a tudi diplomatska ni več. Nato se po eksperimentu posredovanja zunaj predvidenih območij delovanja, torej zunaj meja držav članic, vrača v hladno vojno – vrača se k varovanju zunanjih meja. Vrača se k svojemu izvirnemu načelu. Vrača se h konceptu vojne, ki ga razume vsak.
Pa ga bo razumela tudi Slovenska vojska? Izurjena za drugačen koncept bojevanja, finančno podhranjena do te mere, da je ogroženo celo redno usposabljanje, in prva na varčevalnem spisku se bo težko prilagodila novim pravilom igre.
Vojska je postala kot dober pes pri slabem in nasilnem lastniku: ubogljiva, a letargična, vajena slabih obrokov in občasnih brc. Takemu psu običajno ostane dvoje: lahko se strga z verige ali pogine. V vsakem primeru pa je položaj dva dni po njenem 23. rojstnem dnevu precej zapleten.
