Zmogljivosti vrstnic iz leta 1989 presegajo samo dekleta srednjih šol, medtem ko so srednješolski fantje ena od skupin, ki je gibalno najbolj nazadovala. Te skrb zbujajoče podatke kaže analiza telesnega in gibalnega razvoja slovenskih osnovnošolcev in dijakov, ki jo na osnovi podatkov iz zbirke Športnovzgojni karton že od leta 1989 opravljajo na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Rezultati zadnjih analiz, torej za leto 2010 in 2011, kažejo, da se je stanje na nekaterih področjih gibalnega razvoja malenkost izboljšalo.
Otroci so pri teku na 600 metrov skoraj 10 sekund počasnejši zato, ker so bistveno težji in ne obvladujejo več svojega telesa, saj so gibalne sposobnosti zelo povezane s telesno maso, razloži dr. Janko Strel, ki je z dr. Gregorjem Starcem in dr. Marjeto Kovač avtor analize. Problematika prevelike telesne teže je bolj izražena pri fantih kot pri dekletih, saj so lani med debele uvrstili 8 odstotkov fantov in 5 odstotkov deklet. Stanje je najslabše pri 12-, 13- in 14-letnikih, kjer je po normah Svetovne zdravstvene organizacije pretežkih in debelih kar 40 odstotkov otrok.
Neustrezne klasifikacije telesne mase?
»Imamo paradoksalno situacijo, da se telesna teža in delež podkožnega maščevja še naprej povečujeta, nekako pa nam je pri osnovnošolcih uspelo ustaviti padanje gibalnih sposobnosti otrok, predvsem pri mišični vzdržljivosti rok, ramenskega obroča in trupa. To pomeni, da uspevamo kompenzirati naraščanje telesne mase otrok, na drugi strani pa je obseg ur pri šolski telovadbi absolutno premalo, da bi lahko vplivali na debelost,« je opozoril Gregor Starc. To neskladje lahko izvira tudi iz dejstva, da mednarodni klasifikaciji otrok o telesni masi, ki ju uporabljajo v analizi, predvsem v kategoriji prekomerno prehranjenih otrok, ne ustrezata več dejanskemu stanju. »Z večanjem telesne mase pričakujemo, da bodo gibalne sposobnosti padale, rezultati v zadnjih letih pa kažejo, da ima del otrok, ki jih z indeksom telesne teže klasificiramo kot prekomerno prehranjene, nadpovprečne gibalne sposobnosti. To verjetno pomeni, da je njihova prehranjenost v enem delu posledica mišične in ne maščobne mase,« meni Starc. V srednji šoli posebnih težav z debelostjo ni, ugotavlja, težava pa so predvsem slabe telesne zmogljivosti fantov, ki še naprej upadajo. To povezujejo z malo urami telesne vzgoje predvsem v poklicnih šolah in pičlo ponudbo zunajšolskih športnih programov zanje. Starc dopušča, da je možna tudi napačna klasifikacija podhranjenih otrok, saj imajo dekleta, ki jih klasificirajo kot podhranjene, to so pretežno 10, 11, 12 let stara dekleta, največje gibalne sposobnosti in imajo verjetno normalno telesno maso.
Kljub dilemam o pravilnosti klasifikacije telesne mase pa dileme o tem, da se v zadnjih 20 letih enormno povečuje prekomerna telesna teža, ni, saj se je število debelih otrok več kot podvojilo, pojasnjuje Strel.
»Ugotovili smo, da je bilo več kot 80 odstotkov mladih, ki so bili debeli pri 18 letih, debelih že pri sedmih letih. Debelost se zelo hitro pridobi, zato so starši, vrtec in šola odgovorni, da otrokom pravočasno privzgojijo pravi odnos do hrane in telesne dejavnosti.« Študije sicer kažejo, da danes uživamo manj kalorij dnevno kot pred desetletji, a je padec porabe energije, ki sta ga prinesla sedeči način življenja in zabavna informacijska tehnologija, vendarle večji in so po ocenah raziskovalcev otroci danes dve do tri ure na dan manj telesno dejavni, kot so bili pred 20 leti. Še več: raziskovalci so s posebnimi merilci spremljali porabo energije pri otrocih 24 ur in ugotovili, da čez teden porabijo več energije kot v soboto in nedeljo, ko imajo družine čas za prostočasne dejavnosti. »Življenje družin je moteno: ob koncu tedna zaužijejo več kalorij kot med tednom in jih porabijo manj kot med tednom,« opozarja Strel.
Premalo obremenitev in preveč sproščanja
Ali lahko šola te neustrezne navade popravi? Za to si prizadevajo na Osnovni šoli Vič v Ljubljani, ki smo jo obiskali minulo soboto, ko so pripravili športni dan 7. viški žabji tek in so mlajši otroci tekli na 500, starejši pa na 1000 in 1800 metrov. Otroci se pod vodstvom učitelja športne vzgoje Benjamina Medveda ogrevajo in raztegujejo mišice, ob startu pa v družbi učitelja in Brigite Bukovec ter ob spodbujanju učencev stečejo po progi. Vzdušje je prešerno in ravnateljica šole Ana Vehar je ponosna na dobro organiziran dogodek. Pove, da na šoli predvsem zaradi slabih rezultatov, ki jih kaže športnovzgojni karton, v zadnjih letih veliko pozornosti posvečajo športu in prehrani. Pove, da bi vsi starši morali priti na pogovor z učitelji športne vzgoje o gibalnem razvoju svojega otroka, in to že v 1. razredu, ne šele proti koncu šole. Med izbirnimi predmeti ponuja šola vedno več telesne dejavnosti; zelo obiskana je nogometna šola, letos bodo učencem ponudili tudi košarko. Športne dejavnosti, ki jih organizira šola, so za otroke brezplačne.
Težko je doseči, da gibanje otrokom da zadovoljstvo
Benjamin Medved razloži, da se težave pri telesni vzgoji kažejo predvsem v slabi motivaciji otrok, če so motivirani, gibalne sposobnosti uspejo dvigniti. Zaostanek fantov gre predvsem na račun sodobnih tehnologij: fantje se, namesto da bi igrali nogomet, pogovarjajo o računalniku, igricah, filmih... »Težko je doseči, da gibanje otrokom da zadovoljstvo,« ugotavlja. Sam otroke motivira z osebnim zgledom: vedno dela z njimi in jih spodbuja, spremlja njihove rezultate, da otroci vidijo napredek. Najraje imajo igre z žogo, najmanj pa tek, ki zahteva vzdržljivost – te pa jim manjka. Pri atletiki imajo najraje skok v daljino in višino, ker v to ni treba vložiti toliko truda. Učitelj opaža, da imajo otroci slabo razvite mišice ramenskega obroča, kar se kaže tako, da ne morejo delati sklec, zato še posebej urijo orodno gimnastiko. »Na šoli se trudimo, da otroku do 9. razreda priskrbimo vsaj eno športno dejavnost, s katero se bo rad ukvarjal. Pri otrocih, ki imajo zgled v starših, ni problema, če pa starši za telesno dejavnost ne poskrbijo, upamo, da bomo uspešni mi,« je povedal Benjamin Medved.
»Gibalni razvoj se začne pospeševati šele, ko preidemo v večje število vadbenih ur na teden. Šele 4 do 10 ur telesne dejavnosti na teden pokaže rezultat. Šola lahko v treh urah športne vzgoje postavi osnovni mehanizem, da lahko otrok pozneje začne intenzivno pridobivati zmogljivosti in vplivati na energetsko porabo. Ni pa to dovolj. Naša podmena je, da gibalni razvoj zagotavljata dve uri telesne dejavnosti na dan,« o vlogi šole meni tudi Strel. Opozori na še en paradoks: mladina, ki so jo z merilci porabe energije spremljali 24 ur na dan, po količini vadbe ni bila problematična in je bila aktivna uro in pol na dan, vendar je bila ta dejavnost na prenizkem nivoju in so izmerili le minuto ali dve ekstremnih obremenitev na dan, lahko pa bi jih bilo vsaj 20 minut. »Da je telesna dejavnost učinkovita, mora biti tudi dovolj intenzivna: doseči moramo vsaj 80 odstotkov maksimalne obremenitve, kar v praksi pomeni, da se oznojimo. Mi pa sprejemamo vadbo, ki je preveč uživaška, zmerna, glavni cilj je, da se imamo lepo. To postaja tudi sestavina nekaterih športnih programov. Imeti se lepo pa še ne pomeni, da je to tudi koristno. Odločiti se moramo, da bomo živeli tako, kot je za nas koristno in prav, kar ni nujno tisto, kar nam je všeč.«
Tudi Peter Škerlj, iz ABC šport, kjer ponujajo telesne dejavnosti za otroke od prvega leta starosti dalje, poudarja pomen pogostosti vadbe. Starše želijo prepričati, da otroke na vadbo pripeljejo vsaj trikrat na teden. »Če je ob tem otrok aktiven tudi ob koncu tedna, lahko konec leta tudi starši, ki niso strokovnjaki, opazijo njegov gibalni napredek, medtem ko napredek ni tako opazen, če je otrok aktiven le enkrat na teden. Staršem pokažemo, da je na otrokov gibalni razvoj mogoče vplivati.« Opaža, da je v zadnjih letih vedno več otrok, ki so podpovprečni po raznih standardih, in se v vadbo vključuje vse več otrok, ki obiskujejo razvojne ambulante. To je morebiti posledica tega, razmišlja, ker ženske rojevajo vse pozneje, zato je več nedonošenčkov in dvojčkov ter njihove gibalne težave lahko izhajajo iz tega vzroka. »A tudi ti otroci imajo željo po gibanju, saj se le redko najde otrok, ki ne bi stekel za žogo, če le ima priložnost,« pravi Škerlj.
Njegova opažanja potrjujejo rezultati športnovzgojnega kartona, ki kažejo, da se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo število otrok, ki so gibalno nekompetentni in jih je med otroki že več kot 10 odstotkov. Ugodno pa je, da se povečuje tudi delež gibalno zelo kompetentne mladine, se pravi športno nadarjenih, in je takih otrok sedem odstotkov; med njimi so predvsem dekleta.
Dekleta prekašajo fante
»Pri gibalnih sposobnosti opažamo veliko razslojevanje. Na eni strani imamo ljudi, ki so osveščeni in lahko plačajo vadbo za svoje otroke, na drugi strani pa so otroci, ki so v vedno slabšem položaju. Pomembno je, da imamo močan javni sektor, ki poskuša zmanjševati delež teh otrok. To je z vidika družbe zelo racionalen vložek, saj imajo otroci, ki so gibalno manj zmogljivi, običajno tudi slabši učni uspeh in bodo pozneje manj sposobni za delo. Po drugi strani imamo dokaze, da je gibalna sposobnost relativno visoko povezana z zdravjem in učno uspešnostjo,« pojasnjuje Strel. »Zlati maturanti po motoričnem potencialu sodijo med tri odstotke najbolj sposobne mladine v državi in so v rangu s perspektivnimi vrhunskimi športniki, čeprav se s športom ukvarjajo rekreativno. Visoka učna sposobnost se kaže pri tistih, ki imajo visoko porabo kisika, se pravi so vzdržljivi: če otrok dobro teče na 600 metrov, ima osnovno izhodišče za uspešnost. Gre za veliko več, kot si mislimo.«
Pri tem so dekleta v veliko boljši koži kot fantje in se v gibalnih sposobnostih vse bolj približujejo fantom: »Dekleta so ozaveščena, njihov razvoj je bolj uravnovešen, ukvarjajo se s športi, ki so koristni – kolesarijo, plavajo, tečejo, hodijo na fitnes, ples, medtem ko fante privlačijo predvsem adrenalinsko bogati športi.« K temu so veliko pripomogle matere, meni Strel, saj imamo zelo pozitiven trend naraščanja športa tudi pri odraslih ženskah. »Dekleta so kvalitetna in so očitno drugače vzgajana kot fantje: fantom se pusti svoboda, češ, se bodo že našli, a se preveč fantov izgubi, tudi v telesni teži in slabi učni uspešnosti. Učna uspešnost deklet bo še naprej rasla, enako njihova delovna sposobnost. Slovenija stoji na perspektivi žensk, za perspektivo moških pa sem zelo zaskrbljen,« meni Janko Strel.
