A kljub tej substancialni razliki med erotičnim in političnim rivalstvom je med njima vsaj neka oziroma čisto formalna bližina. To so opazili že filmi. Še več, to je opazil tudi slovenski film, in to celo tedaj, ko v Sloveniji še ni bilo demokracije, kot jo poznamo danes. Res pa je, da si je film zato moral pomagati s fikcijo, namreč s Kersnikovo povestjo Jara gospoda, ki jo je scenaristično in režijsko predelal Bojan Stupica (1953).
Toda pojem filmske adaptacije, to je scernaristične in režijske predelave nekega literarnega dela, je v tem primeru vse preskromen izraz. Bolje je reči, da je Stupica Kersnikovo povest »krležiziral«, se pravi, da je njene notarje in pisarje ter vse te podeželske zametke meščanstva spremenil v solidno provincialno gospodo, tako da je »jara gospoda« dejansko postala »nova gospoda«, v kateri pred šestdesetimi leti, ko se je film pojavil, pronicljiva kritika ni spregledala aluzije na »novi razred« v komunističnem režimu. Toda paradoks ali »anahronizem« tega Stupičevega filma je v tem, da je šele danes videti sodoben (resda ne v stilističnem pogledu, v katerem je samo »teatralen«), medtem ko je tedaj deloval domala kot »Unheimliche«, kot tisto, kar v domačnost vnaša nekaj tujega. Po treh tako »teritorializiranih«, na zemljo (Na svoji zermlji, 1948), morje (Trst, 1951) in gore (Kekec, 1951) vezanih filmih je Jara gospoda (1953) videti, kot da je brez svojega časa in kraja – mar je tisti trg, kjer se v glavnem dogaja, sploh kdaj imenovan ali pokazan v splošnem planu? In če je film videti tako »deteritorializiran«, mar ne zato, ker na slovenskem ozemlju uprizarja nekaj, kar se tu še nikoli ni zgodilo, namreč buržoazno revolucijo? Kar je bilo temu teritoriju domače, je tisto, kar opisuje Kersnik, ko Andreja Vrbanoja kot najvišjega predstavnika jare gospode v krajši epizodi konfrontira z župnikom ter tako aludira na »temeljno« in permanentno slovensko politično nasprotje med liberalci in klerikalci.
Stupičeva Jara gospoda pa poskuša biti bolj »evropska« in v slovensko sceno vtisne zgodovinsko sled z vpeljavo »razrednega boja« med plemstvom in meščanstvom. Ta boj je uprizorjen kot sabljaški dvoboj med grajskima gospodoma ter predstavnikoma jare gospode; a če je ta boj videti malce smešen (karikiran?), tedaj zato, ker je sabljaški dvoboj še edini način, po katerem plemstvo lahko premaga meščanstvo. Kajti zgodovinsko je plemstvo že poraženo oziroma zadolženo pri meščanstvu. To zdaj nima več drugega nasprotnika kot samega sebe, če hoče zasesti »grad«. Pri Stupici je namreč neka posebnost jare gospode ta, da je fascinirana s plemstvom kot s podobo stare, to je »prave« gospode. Nič čudnega, če je zato vpeljana na tako porogljiv način: na graščini Orlovih je pet mladih diplomantov (zdravnik, slavist, policijski inšpektor in dva pravnika) predstavljenih kot »pet bivših kmetov«. Ta plemiški porog je pravzaprav prolog v igro, v kateri »stara« gospoda dopusti »mladi«, da zasede njeno mesto na nekem provincialnem, obrobnem (in zarobljenem) družbenem odru. Vsa ta sekvenca na graščini Orlovih je precej teatralna, a ta vtis bi prej kot kakšni nerodnosti filmske režije pripisali njenemu namenu, da to menjavo oblasti prikaže kot »teater ali »kot svet staro igro«, kjer se na istem odru samo menjavajo igralci v večno istih vlogah oblastnikov in gospodov.
No, zdaj se v tej vlogi znajdeta prijatelja, Andrej in Pavle, ki postaneta tekmeca, ko se potegujeta za oblastno mesto, njuno rivalstvo pa je prepleteno z erotičnim. Bojan Stupica je sicer neizmerno daleč od Orsona Wellesa, toda njegov Andrej Vrbanoj (igra ga Stupica sam) bi vendarle lahko bil – zakaj pa ne? – »slovenski državljan Kane«. Med to jaro gospodo je namreč edini, ki »ve-kaj-hoče« in to tudi doseže (postane kapitalist in poslanec v dunajskem parlamentu), je mož individualne iniciative in odgovornosti, tako rekoč mož webrovske protestantske etike, značilne za liberalni kapitalizem. Andrej Vrbanoj je torej »prvi« (in še vedno edini) kapitalist v slovenskem filmu. Njegova žena Ančka ga povsem zgrešeno prezira kot jarega gospoda, kajti tak polovični, mehkužni, soft (če je Andrej hard) gospod je prav tisti, ki z njim ljubimka – to je Pavle, večni Andrejev rival, ki je ostal, denimo, na ravni kierkegaardovskega »estetskega individuuma«, to je tipa brez višjih ciljev in načel, predanega čutnosti, ugodju, trenutku, naključju, lažnivosti. Po poklicu je sicer sodni svetnik, toda z nekaterimi lastnosti, kot so te, da je sposoben ljubezni le tako, da jo potepta, prijateljstva tako, da ga izda, celo sodnik je le tako, da je obenem sokrivec, je na dobri poti za politika.
Zgodovina slovenskega filma ne pozna remaka, to je aktualne predelave kakšnega starejšega filma. Zato pa je za Jaro gospodo mogoče reči, da je edini film, katerega remake je naredila sama slovenska realnost, seveda z vsemi tistimi »dodatki«, ki jih prinesejo razvoj tehnologije, drugačna senzibilnost in mentaliteta, žanrske inovacije ter novi igralci.
