Deset let po vstopu v Evropsko unijo prebivalci ob meji na Goriškem opažajo, da so nekatere ovire padle. Predvsem so izginile čakajoče kolone na mejnih prehodih, izginili so nadstreški carinarnic, te dobivajo nove, največkrat kulturne ali turistične vsebine. Vse več je povezovanja na vseh ravneh, zanimanje Italijanov za učenje slovenščine je naraslo, mladi z obeh strani meje pa se vseeno večinoma sporazumevajo v tretjem jeziku – v angleščini. Kaj pa padec meje prinaša v vsakdanje življenje? Je prost pretok blaga, kapitala, storitev in delovne sile res tako enostaven? Tisti, ki imajo vsakdanji opravek z mejo, odkimavajo. Ta mit zavira birokracija.
Strožja zakonodaja in večji nadzor
Slovenskim in italijanskim podjetjem, ki bi želela svoj trg razširiti v sosednjo državo, tržne priložnosti grenijo neskladja v državnih zakonodajah. Na splošno velja, da veliko lažje posel izpelje italijanska družba v Sloveniji kakor slovenska družba v Italiji. Vzemimo primer malega obrtnika, ki bi kupcu v Italiji želel vgraditi okna. Vso dokumentacijo o podjetju mu mora v italijanščino prevesti uradni prevajalec, v Italiji mora odpreti davčno številko in šifro za DDV, zadnje dvoje ga bo stalo najmanj 300 evrov. Za delo v Italiji mora imeti vodjo službe varnosti z opravljenim 16-urnim tečajem ali za to najetega strokovnjaka, ki pa bi ga v Italiji zelo težko dobil. V Sloveniji bi se inšpektorji zadovoljili zgolj z izpitom iz varnosti pri delu, italijanski pa bodo preverjali tudi dokazila o opravljenem tečaju. »Italijanska zakonodaja je veliko bolj rigorozna, še bolj je rigorozna kontrola nad izvrševanjem te zakonodaje. Naši obrtniki, ki prehajajo na delo v Italijo, so zato veliko bolj nadzorovani, poleg tega so kazni tam občutno višje kakor pri nas,« pojasnjuje Boža Loverčič Špacapan iz Območne obrtno-podjetniške zbornice Nova Gorica. Strogi nadzor kar nekaj podjetnikov odvrne od namere, da bi poslovali čez mejo. Posebej po tem, ko so nekateri tvegali, na koncu pa plačali tudi po 6000 evrov kazni.
»Mit o skupnem evropskem trgu je sprt z realnostjo, predvsem z administrativnega vidika za podjetja, ki želijo delati čez mejo,« je že pred časom dejal tudi Andrej Šik iz Slovenskega deželnega gospodarskega združenja v Trstu. Najpogosteje se zatika pri varnosti pri delu in na področju okoljske problematike, saj je ta italijanska posebnost. »Gradbeno podjetje, ki vozi odpadke na deponijo, mora biti vpisano na poseben seznam. Gre za zelo banalno stvar in hiter vpis, a če podjetnik tega ne ve, so lahko zapleti resni,« pojasni. Reševali so primer, ko so slovenskemu podjetniku, ki ni bil vpisan v omenjeni seznam, zaplenili tovornjak in več mesecev ni mogel do njega.
Podpis staršev
Mateja Zorn iz Kinoateljeja in koordinatorica kulturnega sodelovanja med državama, se zelo trudi pri povezovanju mladih. Z otroki iz obeh strani meje si skupaj ogledujejo filme in predstave o kulturnem dialogu, sami pa filme tudi ustvarjajo. »Rdeča nit nastajajočega filma, v katerem sodelujejo otroci OŠ Milojke Štrukelj iz Nove Gorice in šole Straccis iz Gorice, se vrti okoli tega, kako povabiti prijatelje s sosednje strani meje na zanimive kraje v njihovem mestu,« pojasnjuje Zornova. A tudi tu ne gre ravno enostavno. Če želi italijanska šola priti na obisk teh krajev v Slovenijo, morajo starši za vsakega mladoletnega učenca na kvesturi podpisati dovoljenje, da ga lahko čez mejo spremljajo učitelji. Skorajda kot bi urejali nov potni list.
Po kredite k sosedom
In poglejmo še mlado družino iz Nove Gorice. Ta bi želela v eni izmed italijanskih vasic kupiti hišo. Bo lahko zanjo dobila posojilo v Sloveniji? »Lahko,« pravijo v banki Nova KBM. Postopek odobritve kredita in zavarovanja kredita s hipoteko je za nakup nepremičnine v Italiji enak kot postopek odobritve kredita za nakup nepremičnine v Sloveniji. »Treba je dostaviti ustrezno cenitev nepremičnine, in če je cenitev ustrezna oziroma izpolnjuje pogoje za zavarovanje kredita, jo banka sprejme v zavarovanje. Seveda se zastavo uredi pri notarju v Italiji, kjer pa so notarski stroški zelo visoki. Govorimo o tisočih evrih,« pojasnjuje Aleksander Batič, izvršilni direktor uprave banke za področje poslovne mreže. Tudi zato bržkone v banki opažajo, da se za nakup stanovanja v Italiji naši državljani običajno zadolžijo pri banki v Italiji, precej več pa je primerov, ko Italijani najemajo pri omenjeni banki kredite za nakupe nepremičnin v Sloveniji.
Med letoma 2008 in 2010 naj bi v Gorici stanovanja kupilo več kot 100 slovenskih družin z območja Goriške. Predvsem zaradi subvencioniranega prvega nakupa stanovanja in v tem primeru tudi znižanih stroškov za komunalne prispevke. Morajo pa zdaj slovenski starši, ki iz Gorice vozijo otroke v vrtec v Novo Gorico, zanje plačevati polno ceno varstva. Danes je nepremičninski trg med državama zamrl. Deloma zaradi krize, deloma pa tudi zato, ker je lokalna italijanska oblast sprejela strožje pogoje za dodeljevanje subvencije mladim družinam. Včasih je bilo dovolj, da je imela slovenska družina čez mejo prebivališče prijavljeno nekaj dni, danes se zato zahteva vsaj pet let bivanja v Italiji. »Čeprav so cene v Italiji zanimive in nižje od naših, niti povpraševanja ni več, zadnje stanovanje v Italiji smo prodali lani,« pojasnjujejo v nepremičninski agenciji Renes.
