Ampak v Moskvi so množice delavcev z rdečimi zastavami na državni proslavi proslavljale priključitev Krima Rusiji, kar z idejo delavske solidarnosti nima nobene zveze. Ruske oblasti so zanimiva mešanica liberalnega kapitalizma in ozkosrčnega nacionalizma, ki se je izkazala za zelo učinkovito kombinacijo. Tudi najbolj navdušeni rusofili pa morajo priznati, da v Rusiji oblast res ni delavska. In tudi nikoli ni bila. Parade na Rdečem trgu so simpatična državna koreografija, ki iz praznika naredi propagando. Naj se gre prvi maj solit.
Medtem je v Ajdovščini župan Marjan Poljšak ob prižiganju prvomajskega kresa hkrati pozival na vseljudski upor proti vsem sistemom in socialni pakt med delavci in delodajalci. Nenavadno. V barvitem naboru slovenskih politikov je Poljšak najbolj izviren. Je uspešen župan nekdaj razvite industrijske občine, kjer so vsi velikani propadli, le Mlinotest se z zobmi še drži za nitko preživetja. Hkrati je Ajdovščina kraj, kjer množica na novo nastalih podjetij živi v skupnem gospodinjstvu z občino in se ne pritožuje. Poljšak hkrati odpira vrata kapitalistom in grmi proti mednarodnemu kapitalu. Ajdovščina je prestolnica paradoksov. Poljšak je eden redkih uspešnih županov, ki mu ne grozi dvajset let zapora. Za grajskim obzidjem je med njegovim narodnjaškim govorom gorel kres, ki bi lahko zažgal celo dolino. Na odru so potem igrali Kraški ovčarji, ki so Slovenci iz Italije, najraje pa pojejo v srbohrvaščini. Prvi maj je v njegovem mestu prelep praznik, vendar naključnega obiskovalca popolnoma zbega.
Kaj početi s praznikom, kjer je vse lahko res? Deluje kot spomenik zapravljenih zmag stoletja delavskih bojev za pravice. Moramo si priznati, da je vera v njegovo moč hudo opešala. Težko je praznovati dan dela v času, ko se brezposelni ruski in ukrajinski delavci streljajo v polemiki okoli črte, kjer bo potekala naslednja hladna vojna, evropski delavci pa so šli na morje. Ni enostavno dobiti nazaj vere v delavske boje v času, ko za pravicami ljudi, ki delajo, ne stoji niti ena politična sila v državi.
Ni pa tudi tako težko. Odgovor je pred štiristo leti dal francoski mislec Blaise Pascal. Njega je mučilo vprašanje, kaj reči ljudem, ki so polni dvomov o katoliški veri in med nebesi in peklom ne vidijo nobene razlike. Pascal je bil po poklicu matematik in zmede zares ni maral, hkrati pa je slutil, da ideološke razprave nikogar ne bodo prepričale. Brezvercem je svetoval, naj se ne trpinčijo z vprašanji obstajanju boga in ustreznosti svetih spisov. Namesto tega naj gredo vsako nedeljo k maši in za drugimi ponavljajo molitve, tudi če pri sebi mislijo, da žebrajo prazne čarovne formule. S ponavljanjem ritualov prej ali slej pride tudi vera v boga. Postopek je avtomatski.
Tako je treba praznovati tudi prvi maj, praznik dela in vse druge delavske praznike, hoditi na napredne politične manifestacije in demonstrirati. Tudi če v nič od tega od srca ne verjamemo. Ko bo čas, pride vera sama, kapitalizem pa nam bo prodal vrv, na katero ga bomo obesili.
