Znanstvenikom po vsem svetu, tudi slovenskim, se dogaja, da morajo, če želijo svoje dosežke objaviti v pomembnih znanstvenih revijah, objave plačati. »Javnost se ne zaveda, da znanstveniki ne dobijo niti centa od objav v znanstvenih revijah,« pravi profesor s Kemijskega inštituta Roman Jerala, ki redno objavlja vplivne znanstvene članke. »Še več – za objavo v skoraj vseh revijah mora avtor plačati! Tipična vsota se giblje od tisoč do dva tisoč evrov za članek, za vsako objavljeno barvno sliko (denimo sliko struktur, ki jih preučujejo, ali grafov s podatki, op. p.) pa še dodatnih dvesto evrov,« pravi profesor. V mednarodnih znanstvenih revijah je velikokrat v takšnih primerih pod članki dodan tudi dopis, da gre po zakonskih predpisih za oglas. »Tudi sami moramo plačevati objave,« pravi o svoji raziskovalni skupini. »A šele po tem, ko je članek sprejet na osnovi rigorozne znanstvene recenzije,« dodaja. »To se dogaja v zelo uglednih revijah, na primer v Journal of Biological Chemistry in Journal of Immunology.«
Milijarda na leto
Jerala ocenjuje, da morajo s kolegi plačati večino objav. »Le če me sami povabijo k objavi, me oprostijo plačila.« Kot poudarja, pa je treba razlikovati med tovrstnimi objavami, ki so mogoče šele po strogi znanstveni presoji člankov, in lažnimi objavami. »Nekatere revije namreč objavijo skoraj kar koli, samo če znanstveniki plačajo,« pravi Jerala.
Ker v svetovni znanstveni srenji velja, da si »dober« toliko, kolikor imaš objav, predvsem prestižnih, in je posledično pomembno, kolikokrat si citiran, to velike založniške hiše izkoriščajo. Značilna je denimo velika založniška hiša Elsevier, ki z znanstvenimi objavami »obrne« približno sedem milijard evrov na leto, čistega dobička (pred obdavčitvijo) pa je imela leta 2012 za več kot milijardo.
Bolj kot plačila objav pa so vir zaslužkov naročnine na revije, ki lahko dosežejo tudi petnajst tisoč evrov na leto. Slovenija je tako v letu 2013 porabila 3,6 milijona evrov za nakup revij in člankov pri sedmih največjih znanstvenih založbah. To je manj kot v letu 2010, a za približno milijon več kot v letih od 2006 do 2009.
Na agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS) so nam pojasnili, da vsako leto izvedejo javni razpis za sofinanciranje nakupa mednarodne znanstvene literature in baz podatkov, s Centralno tehniško knjižnico (CTK) pa sodelujejo tudi pri povezovanju raziskovalnih inštitucij in knjižnic v posebne konzorcije. S tem postanejo ustanove bolj konkurenčne pri pogajanjih z velikimi znanstvenimi založbami in lahko dosežejo nižjo ceno naročnin. »Cene dostopa do znanstvene literature, ki jih določa sedem svetovnih založnikov, s katerimi se pogajamo, vsako leto zrastejo za pet do sedem odstotkov,« pravi direktor CTK Miro Pušnik. »Trdijo, da se vsako leto povečujeta količina informacij in število uporabnikov. Dejstvo pa je, da izkoriščajo sisteme ocenjevanja znanstvenih dosežkov, ki temeljijo na citiranosti in bibliometriji. Zato so znanstvene založbe ena najbolj propulzivnih dejavnosti, ki kljub krizi odlično funkcionirajo. Njihov položaj je monopolističen.«
Pomoč med kolegi
Naše poizvedovanje pri različnih znanstvenih raziskovalcih, od družboslovcev do naravoslovcev, je pokazalo, da slovenski znanstveniki kljub težavam večinoma imajo dostop do literature, ki jo potrebujejo. Na ARRS trdijo, da večino sredstev za naročnine prispeva agencija, delno naj bi sodelovale tudi knjižnice. A kot kaže, raziskovalne inštitucije dostop do revij krijejo tudi s pomočjo sredstev za materialne stroške. Tako po podatkih Instituta Jožefa Stefana agencijska sredstva zadoščajo zgolj za deset odstotkov literature, kar devetdeset odstotkov pa naj bi plačali iz sredstev, ki so sicer namenjena nakupu kemikalij in mikroskopov. »Situacija ni najboljša, lahko pa bi bila tudi precej slabša,« je razmere opisal tudi profesor Gregor Majdič z veterinarske fakultete. »Na področju naše raziskovalne skupine, pri vedenjski nevroendokrinologiji, imamo precejšnje težave z nakupom specialističnih revij s tega področja, saj se se s tem ukvarja zelo malo skupin v Sloveniji. Zato nimamo dostopa do nekaj revij, ki bi jih potrebovali.« Majdič pravi, da to rešujejo s pomočjo tujih kolegov ali pa tako, da avtorje člankov neposredno zaprosijo za članke, ki jih zanimajo.
Manj točk za brezplačne objave
Iz protesta proti monopolu velikih založb so v znanstvenem svetu že zaživele »odprte platforme«, na katerih so članki objavljeni zastonj. Vendar te za zdaj še nimajo tolikšnega dosega in ne prinašajo toliko točk kot objave v zaslužkarskih revijah. »Vsekakor je proti založniškemu izkoriščanju treba nekaj ukreniti,« povzema proteste znanstvenikov Jerala. »Če se lahko znižujejo cene pogovorov mobilne telefonije, bi bilo tudi povsem izvedljivo, da bi dosegli prost dostop do vseh znanstvenih odkritij, ki jih je omogočil denar držav članic EU,« predlaga.
