Videofestival Narave poteka v Bežigrajski galeriji 2 že enajsto leto po vrsti. Festival je nastal na pobudo kustosa Miloša Bašina s posebnim namenom, da bi predstavil tisto razpoloženje v videodelih, ki prikazuje arhetipske odnose med človekom in naravo. Bašin je v vseh teh letih bedel tako nad kakovostjo izbranih videodel kot tudi nad idejno kontinuiteto festivala. Najbolj značilna videodela, ki smo jih lahko videli v dosedanjih izborih, so bili statični posnetki gibanja oblakov, žuborenja vode, šumečih dreves, valujočih cvetnih polj v neskončni videozanki, ki prikazujejo potek časa izven domene človeka, okolje, ki je zavezano zgolj naravnim premenam. Nekateri izmed tovrstnih posnetkov so bili tehnično povsem preprosti, drugi pa konceptualno in cineastično bolj zapleteni, nekateri so bili spiritualistični ali celo patetični, spet drugi neizmerno poetični.
Pogled človeka na naravo
Festival Narave ima mednarodni okvir; kustos izbira videodela na podlagi javnega razglasa, pri čemer vsako leto v izbor vključi tudi dela lokalnih videastk in videastov ter s tem pogosto ponudi tudi prvo priložnost mlajšim ustvarjalcem. Predhodnika oziroma začetnika tovrstnega razpoloženja v videu sta bila v lokalnem okolju na primer videast Andrej Zdravič, ki je svoje delo razstavljal na prvem videofestivalu Narave leta 2004, ali videastka in režiserka Nataša Prosenc Stearns, ki podobna razpoloženja prikazuje v videu in video instalacijah že dobri dve desetletji. Na tokratni razstavi je neskončno naravno gibanje prikazano v delu Katje Hrvatin Jazbec in Andreja HrvatinaNebo poje mi ob mistični glasbi turškega pihala ter v delu Simona Šerca, ki je vodno gladino obdelal z morfingom. Korak dlje v morfingu sta naredila avstrijska avtorja Markus Kleim in Beate Hecher, ki počasi in skoraj neopazno popolnoma spremenita prazen rečni kanal v preraščeno gozdno jaso.
Ne moremo reči, da gre pri izboru videodel za poseben žanr v videoumetnosti; bolje gre za vtis, razpoloženje ali tematiko oziroma odnos do produkcije videopodob, ki izhaja, kakor je razvidno tudi pri letošnjem festivalu, iz pogleda, ki ni zares postčloveški, pri čemer postane človek del mašinerije vsega živega, temveč arhetipski v psihoanalitskem, jungovskem ali celo zenovskem smislu. Prav to slednje – majhnost človeka ob sili narave – prikazuje Leja Hočevar v dvominutni impresiji Zima iz leta 2014.
Med preprostim in kompleksnim
Tudi tokrat so nekatera videodela izrecno šamanistična in ritualna; bodisi predstavljajo zamaskirane animalistične ljudi, kot v videu Otok tekočega kisika nemških avtorjev Leyle Rodrigues in Christiana Strauba, v katerem se performerja pojavljata z živalskimi maskami, bodisi neposredno uprizarjajo šamanistične obrede kot v delu V senci polne lune, v katerem se ogenj spremeni v zanimivo in estetsko videomanipulacijo s kalejdoskopskim zrcaljenjem videoformata, bodisi prikazujejo delovanje nezavednega, kot pri delu Urše KastelicSpodaj skozi iz leta 2013. Slednji je za štiriminutni video izjemno kompleksen, čeprav gre na videz za povsem enostaven prikaz moškega, ki se olajša ob drevesu. Avtorica je za video pripravila scenarij, ki spominja že na kratkometražni igrani film z dramaturškim zapletom. Njeno delo ni zgolj nizanje sekvenc kot pri videoimpresijah, niti ne uporablja videomanipulacije, temveč poišče kontrapunkt med budno zavestjo in nezavednim z razliko med toplimi in hladnimi odtenki, statično in gibajočo se kamero.
Pomanjkljivost festivala se ne kaže v samem izboru, temveč zgolj pri načinu prikazovanja videodel, kajti razstavljena so preprosto na treh kinematografskih videoprojekcijah, pri čemer kustosa nista upoštevala razlike v formatih posameznih videodel, ki bi morda zahtevali prikaz na manjšem ekranu. Razloga za to sta morda tudi prostorska ali tehnična omejitev galerije. Za drugačen pogled na videoformat so poskrbeli nekateri avtorji in avtorice tudi sami. Slovenska multimedijska umetnica Valérie Wolf Gang je v delu Svoboda 2.0 zamejila slikovni pas na ozek panoramski posnetek. Avtorica z izjemno videomontažo, čistimi visokoresolucijskimi posnetki, ki prikazujejo konflikt med naravo ter urbanimi prostori in družbenimi prepovedi z znaki in tablami Prepovedano!, zastopa tista videodela, ki prikazujejo trk družbenega in naravnega – čeprav je navsezadnje tudi koncept narave zgolj družbeni proizvod.
