Odvisnost in samostojnost

Majniška deklaracija 1989

Preoblikovanje naroda v državo je 8. maja 1989 napovedala šele druga Majniška deklaracija, pod katero so podpisane naslednje organizacije: Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko-socialno gibanje, Slovenska kmečka zveza, Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana, Zveza slovenske kmečke mladine in Društvo slovenskih skladateljev. Prelomne dogodke slovenske politike so sprožili slovenski kulturniki, umetniki, pesniki, pisatelji, tudi skladatelji.

Naslov dokumenta, ki so ga aprila 1989 sestavili France Bučar, Janez Janša, Hubert Požarnik, Dimitrij Rupel, Veno Taufer in Ivo Urbančič, je bil prevzet od znamenite Koroščeve deklaracije iz leta 1917. Prva Majniška deklaracija je napovedala konec Avstro-Ogrske in začetek Jugoslavije, naša deklaracija, ki je bila objavljena 72 let pozneje (8. maja 1989), pa je napovedala konec Jugoslavije in začetek samostojne slovenske države. Če dobro premislimo in če upoštevamo, da je berlinski zid padel šele 9. novembra tistega čudežnega leta 1989, je nova Majniška deklaracija napovedala tudi razpad Varšavskega pakta, konec Sovjetske zveze in konec hladne vojne.

Kot je znano, je bila Koroščeva deklaracija leta 1917 utemeljena na pravici do samoodločbe »naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov«, nova deklaracija pa je izhajala iz predpostavke o politični samostojnosti in suverenosti slovenskega naroda.

Skoraj istočasno z Majniško deklaracijo je tedanja Republiška konferenca SZDL proizvedla svoj dokument, ki se je imenoval Temeljna listina Slovenije 1989. Razliko med dokumentoma je Ivo Urbančič julija 1989 komentiral z besedami:

»Temeljna listina se razlikuje od Majniške deklaracije toliko, kolikor se uradna politika razlikuje od alternativne.« Nato je postavil vprašanje, »ali naj Jugoslavija še sploh obstaja, in katera je tista notranja vez, ki bi jo lahko držala skupaj«. Na to vprašanje je tudi odgovoril, da bi bilo to mogoče pod pogojem, »da se vsi deli Jugoslavije brezpogojno odločijo, da bodo poslušni zakonu moderne dobe«. France Bučar je bil mnenja, »da si Slovenci kot narod moramo izboriti lastno nacionalno identiteto kot mednarodno priznano«. Tine Hribar pa je napisal, da je Temeljna listina protislovna in da izhaja iz dvovladja: iz vladavine ljudstva, torej iz demokracije, in iz vladavine dela, ki je »upredmetena v delavskem razredu in poosebljena v Partiji kot samozvani avantgardi delavskega razreda (in ki) od znotraj blokira dejansko demokracijo«. Hribar še ugotavlja: »Razlika med Majniško deklaracijo in Temeljno listino je prav v tem, da Deklaracija ne izključuje Listine. Listina pa izključuje Deklaracijo.«

Če pomislimo, da je Temeljna listina SZDL ohranjala jugoslovanski okvir in kvečjemu napovedala njegovo – kot se je tedaj reklo – »prenovo«, je bila Majniška deklaracija, tudi zaradi vojaškega procesa zoper četverico JBTZ, ki mu je bila v velikem delu posvečena, znamenje obupa nad Jugoslavijo in napoved nove države. V bistvu je bila Temeljna listina v velikanskem zaostanku za Majniško deklaracijo 1989. Morda bi jo lahko primerjali z 72 let starejšo deklaracijo Jugoslovanskega kluba (Majniška deklaracija 1917), ki je zahtevala združitev južnih Slovanov v posebno enoto monarhije. To je bila takrat »prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo«.

Čas omahovanja

(Relativno) pozna osamosvojitev je gotovo posledica dolgotrajnega subjektivnega (samo)prepričevanja in zaznavanja nezadostnosti za samostojno državnost, ki sta bili povezani z objektivno državno razdeljenostjo, neenotnostjo in predvsem maloštevilnostjo. V 20. stoletju so Slovenci videli rešitev v zavezništvih: v povezovanju z drugimi narodi in v zanašanju na druge narode. Slovensko-hrvaško-avstrijsko zavezništvo v prvi svetovni vojni je prineslo poraz, nakar se je začelo slovensko-hrvaško-srbsko zavezništvo, v katerem je bilo veliko omahovanja, saj so Slovenci v jugoslovanski kraljevini veljali za srbske zaveznike, ki so bili navezani na Francoze in Angleže; tik pred začetkom vojne pa so se oglašali tudi zagovorniki hrvaškega osamosvajanja (NDH) in Nemcev. Med drugo svetovno vojno so Slovenci omahovali med OF, londonsko vlado in tako imenovano kolaboracijo.

Ob koncu druge svetovne vojne sta praznovali – oziroma bi morali praznovati – zmago dve skupini Slovencev: večinska, ki je bila povezana z OF in s Sovjetsko zvezo, in skupina, ki je bodisi načelno bodisi zaradi simpatij z jugoslovansko vlado v Londonu navijala za Angleže. Kot je znano, je že med vojno prihajalo do napetosti med slovenskimi »sovjetofili« in »anglofili«, ki so bili zavezniki – in so zaupali v trajnejše zavezništvo – v boju proti istemu sovražniku. Razmere so se zapletle, ko so se Angleži odpovedali četnikom in se povezali s komunisti, ki so bili po duši predvsem zavezniki Sovjetske zveze. Povojno slovensko politično prizorišče lahko hipotetično poenostavimo z delitvijo na tri – resda neenake – dele: na sovjetske, angleške in nemške zaveznike oziroma na dve vrsti zmagovalcev in poražence. Zapleteni položaj so rešili z diktaturo stalinističnega tipa, ki je poleg poražencev zavrgla tudi del zmagovalcev, kar je bila nemara največja napaka Titovega režima. Naslednja faza (proizvodnje nasprotnikov) je bil spor s Stalinom, ki je razdelil komunistično oziroma partizansko skupnost zmagovalcev. To je navsezadnje povezalo več vrst poražencev, ki pa se niso mogli organizirati v opozicijo zaradi razmer, za katere je prepričljivo jamčila Sovjetska zveza.

Zgodovinski porazi – vse do Titove smrti, do češkoslovaškega in poljskega prevrata oziroma do slovenske pomladi (katere značilna manifestacija je bila Majniška deklaracija 1989) – niso spodbujali samostojnosti, ampak iskanje novih zaveznikov. Namesto Hrvatov so postali prijatelji Srbi, namesto Srbov Hrvati, namesto Avstrije Jugoslavija, namesto Velike Britanije Sovjetska zveza, namesto Sovjetske zveze gibanje neuvrščenih itn. Predstava o samostojni državi je bila težavna predvsem zaradi zavezniškega zmagoslavja. Medtem ko se je relativno lahko ločiti od poražencev, je ločitev od zmagovalcev videti nespametna. Vendar leto 1989 in konec hladne vojne nista potrdila zmagoslavja vseh zmagovalcev druge svetovne vojne: poraženki sta postali Jugoslavija in Sovjetska zveza. Da bi bil položaj nekdanjih zmagovalcev še bolj zapleten, se je kot zmagovalka hladne vojne (poleg ZDA, Velike Britanije, Francije...) pojavila Nemčija, poleg nje pa Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Češkoslovaška, Estonija, Gruzija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Madžarska, Moldavija, Poljska, Romunija, Slovenija, Ukrajina... V prevratnem času med letoma 1989 in 1992 so se mnogi, tudi dobronamerni ljudje spraševali, kako je mogoče, da so heroji boja proti fašizmu postali poraženci. Problem seveda ni v zmagi nad fašizmom, ampak v zmagi nad slehernim totalitarizmom in nad sleherno diktaturo. Zmagala je demokracija, ki si je po zmagi prislužila veliko črnih pik, vendar o tem kdaj drugič.

Samostojna slovenska država je bila napovedovana vse od leta 1989, njeno dejansko samostojno življenje pa se je začelo z mednarodnim priznanjem konec leta 1991 oziroma vsaj z vstopom v OZN spomladi leta 1992. Slovenska samostojnost ni bila samodejen ali samoumeven dogodek, ampak je imela veliko nasprotnikov, med katerimi so bili:

jugoslovanska, srbska in politika JLA;

zunanjepolitični establišmenti mnogih zahodnih držav, predvsem ZDA;

voditelji evropskih socialističnih in socialdemokratskih strank;

slovenski komunisti (»prenovitelji«), deli republiških ustanov in organizacij, skupine somišljenikov jugoslovanskega režima...

V zgodovini so bili slovenski bojevniki za narodne pravice praviloma v sporu s tujimi gospodarji, z Nemci in navsezadnje tudi s Srbi; v boju za slovensko državo pa je bilo treba nasprotovati tudi strahu domačih veljakov. Šlo je za elite, ki vsaj v začetku niso bile zavezane neodvisnosti, ampak so bile – nasprotno – odvisne od drugih: od sistema in ustanov bivše države in njenih republik, od socialistične/komunistične miselnosti, od privrženosti mednarodnemu delavskemu gibanju itn.

Pri prizadevanju za samostojno državo je med zmagovalci druge svetovne vojne prišlo do omahovanja in vse hujše omahljivosti, ki jo je do neke mere podžigala hipertrofirana retorika zmagovalcev hladne vojne in ki je pripeljala do konfrontacije na točki sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti osamosvojitve in samostojne države. V tej luči se nam dogajanje v Ukrajini in priključitev Krima razkrivata kot poskus razveljavitve pozitivnih rešitev hladne vojne, med katerimi je tudi samostojna slovenska država.

Ob tem se – pač piscu teh vrstic – postavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče doseči spravo – ne med zmagovalci in poraženci druge svetovne vojne, ampak med zmagovalci druge svetovne vojne in zmagovalci hladne vojne. To seveda ni preprosto vprašanje. Gre za znotraj- in medgeneracijske, za znotraj- in mednacionalne procese. Ti procesi so glede sporazumevanja in sodelovanja nemara bolj konstruktivni in uspešnejši, kadar gre za odnose med različnimi generacijami, kot če gre za odnose znotraj iste generacije. Kot je znano, so dobro uspeli procesi sporazumevanja in celo zavezništev med nekdaj sovražnimi evropskimi narodi Nemci, Francozi in Angleži v Evropski uniji, pri čemer seveda nobenega od teh narodov, predvsem Nemcev, ni mogoče preprosto izenačiti z režimi ali vojskami druge svetovne vojne. Tudi zaradi tega zgleda je treba zdržati različne naskoke in napade na Evropsko unijo. Prelomni značaj in epohalni dosežek konca hladne vojne je v tem, da so zanj poleg novih generacij zaslužni tudi nekateri zmagovalci in poraženci druge svetovne vojne.

Pogled v prihodnost

Od odločitve za samostojno Slovenijo je minilo 25 let, od vstopa v EU (in v Nato), ki je – po mnenju pisca teh vrstic – potrdil in zavaroval to odločitev, je preteklo 10 let. Težave, ki so nas doletele proti koncu prvega desetletja 21. stoletja, sprožajo v javnosti različne, večinoma čustvene (jezne, razočarane, privoščljive...) odzive, ki po vsem videzu niso omejeni samo na Slovenijo. Težave imajo svoje gospodarske in politične, predvsem pa moralne vidike. Države, ki so se zaradi svetovne krize in zaradi potratnosti znašle v podobnih težavah kot Slovenija, so pohitele z ustreznimi ukrepi, predvsem z omejitvami, tudi takšnimi, ki so zmanjšale manevrski prostor, predvsem poljubnost političnega odločanja. Ponekod so to označevali kot omejevanje suverenosti, kar ni najboljša oznaka, saj sta omejevanje in samoomejevanje značilnost vsakega zdravljenja. Povezava z EU je za Slovenijo rešitev, ne obremenitev, saj vsaj do neke mere zadržuje lahkomiselnost, beri erozijo načel in meril, ki je značilna za nekatere nerazvite, tudi vzhodnoevropske, predvsem nekdanje socialistične države. Potratnost je bilo treba zaustaviti, vendar je bil enoletni mandat po predčasnih volitvah 2011 prekratek. Da ga je neka aktualna vodilna slovenska oseba imenovala čas »brezglavega varčevanja«, seveda največ pove o tej osebi.

Slovenci si v zgodovini nismo nabrali veliko izkušenj, ki bi nam koristile pri upravljanju samostojne države. Odnosov z državo smo se učili, ko je nismo imeli; ko je bila postavljena zunaj narodnega ozemlja in ko so jo vodili drugi, torej smo si – v zgodovini – oblikovali posebno državljansko »moralo«, ki je po eni strani dopuščala ali celo spodbujala goljufijo, nezvestobo in celo zaničevanje, po drugi strani pa priložnost za bogatenje. Politika in oblast sta služili zasebnim (ali skupinskim) interesom, oblikoval se je novi razred. Vse več današnjih pojavov spominja na to tradicijo. Glede na velikost države in glede na omejene človeške vire vidim rešitev v zavezništvu (koaliciji?) največjih strank, predvsem pa v oblikovanju visokega in merodajnega foruma za izbiranje javnih in državnih funkcionarjev po merilih nepristranskosti, meritokracije in nadarjenosti. V nasprotnem primeru čez 25 let ali že prej Slovenije ne bo več.

Ne glede na usodnost notranje politike in njenih karambolov na področju financ, pravosodja, šolstva, zdravstva itn. pa bo za prihodnost Slovenije, če bo okrevala in si opomogla, odločilna zunanja politika. Evropska unija se bo po vsem videzu najbrž približevala bolj ali manj federalni ureditvi, vendar bo ta proces spremljala tudi notranja diferenciacija, ki bi morala zanimati predvsem majhne države, kot je Slovenija. Vsaka članica si bo prizadevala okrepiti in uveljaviti svoje »komparativne« prednosti. V slovenskem primeru gre za neoviran prehod iz Sredozemlja v Srednjo Evropo, pri tem pa se srečujemo s konkurenco, ki je lahko zaveznica ali nasprotnica. Ker bo večina članic najbrž ovirala prevlado direktorija najmočnejših držav (Francija, Nemčija, Velika Britanija), se bodo znotraj EU oblikovale regionalne povezave. Za Slovenijo bi bilo smiselno in naravno povezovanje z državami Srednje Evrope in Sredozemlja, bolj tvegana pa bi bila politika, ki bi se usmerila na Balkan ali še dlje na vzhod. Slovenija bi lahko igrala pomembno vlogo v Evroregiji, ki bo – če bo – vsebovala poleg Slovenije še severnoitalijanske in južnoavstrijske regije, nemara tudi dele Madžarske in Nemčije (Bavarska), predvsem pa hrvaško Istro. Ampak to je snov za nov članek.